Orlič

Nekoč je šel kmet skozi gozd in našel majhnega orla, ležečega na zemlji. Bil je ranjen in je umiral. Pobral ga je in ga odnesel domov. Redil ga je v kokošnjaku z drugimi piščanci. Orlič se je hitro navadil jesti piščančjo hrano in se obnašati kot piščanec.
Čez dolgo časa je v tisti kraj prišel poznavalec ptičev in videl, kako orlic je zrnje in črve ter živi na kmetiji. Ves presenečen je rekel kmetu:
»Kako to, da rediš orlica s piščanci v kokošnjaku? Orel je kralj ptic. Ustvarjen je za letenje, ne pa, da živi na kmetiji in je skupaj s piščanci!«
Kmet je odgovoril: »Kaj drugega bi mogel storiti? Našel sem ga, ko je bil zelo majhen. Prinesel sem ga sem in ga imel v kokošnjaku. Videti je bilo, da je kar zadovoljen s tem, da je eden izmed piščancev.«
Poznavalec ptičev je rekel: »Dragi moj prijatelj, zmotil si se. Orel je orel. Naučiti ga moramo leteti. Prebuditi moči, ki so v njem, in dobre lastnosti, ki jih ima. Samo ko jih bo v polnosti uporabljal, bo našel srečo in popolno uresničitev.«
Poznavalec je takoj vzel orlica v roke in ga poskušal naučiti letenja. Toda zaman. Orlič ni hotel niti razpreti kril. Bal se je leteti. Saj ni niti vedel, kako bi lahko letel!
Spet je ptičeslovec dvignil orla s tal. Tokrat ga je držal visoko nad glavo. Potrpežljivo mu je govoril: »Pripadaš nebu, poglej proti nebu, kvišku poglej, daj, razprostri krila, začni leteti.«
Orlic je bil zmeden in prestrašen. Ko je videl, kako piščanci nabirajo hrano po zemlji, je z vso težo padel na tla in se jim pridružil.
Toda poznavalec ptičev ni obupal. Vedel je, da v prsih te ptice bije orlovo srce, ki utripa za svobodo in teži po njej.
Drugi dan je mož vzel orlica in šel z njim na vrh bližnje gore ter začel prestrašenega ptiča spodbujati.
»Poleti, poleti, dragi orlič. Razprostri krila. Povzpni se na višave. Pozabi družbo piščancev. Zleti, zleti!«
Vrgel je ptiča kvišku.
Toda orlič se je zbal samega sebe in višave, zbal se je svoje velikosti. Strah in trepet sta pripomogla, da je padel na tla.
Čeprav je bil na vrhu gore, je še vedno gledal na kmetijo v dolini.
Ptičeslovec je videl, da se je orliču zasvetilo oko, ko mu je rekel:
»Ne pozabi, da nisi piščanec! Orel si! Lahko letiš. Tvoja domovina je nebo. Višine te kličejo. Nisi namenjen za zemljo. Razprostri krila in poleti!«
Končno se je orlič začel veseliti. Navdušenje se je dotaknilo najprej kril.
Prišlo je do njegovega srca. Naenkrat je vztrepetal. Nekaj se je zbudilo v njegovi duši. Počasi je razširil krila in zamahnil z njimi.
Končno se je odtrgal od zemlje in začel leteti. Oči je usmeril k sijočemu soncu. Čedalje hitreje in vedno više se je dvigal. Dosegel je neskončne višine neba!

Orlič je imel v sebi sposobnosti, ki se jih ni zavedal. Koliko sposobnosti za dobro nosimo mi v sebi, pa jih ne uresničimo! Kolikokrat smo podobni kokošim, ki brskajo po zemlji, in pozabljamo, da smo ustvarjeni, da bi poleteli v višine in se približali Bogu.
Orlu je ptičeslovec pokazal sposobnosti, ki jih nosi v sebi. Ali znamo mi drugim pokazati sposobnosti, dobre lastnosti, ki jih nosijo v sebi in jim jih pomagamo uresničiti?.

RUSTJA, Božo (izbor). Zgodbe za mlade.Ilustracije Mladen Mrčela. Koper: Ognjišče, 2011, str. 13–15.