Advent je prebujenje v življenje

sobota 2. adventnega tedna

Iščem nekaj več – saj v sebi nosim hrepenenje ... zato moram verjeti, da tudi obstaja nekaj več ... da so poti, ki me vodijo v življenje, ... Le poiskati jih moram, se večkrat obrniti, bežati iz slepih ulic, iz skritih pasti ... s krivih poti ... večkrat moram kakšno pot tudi ponoviti, poskusiti znova ... saj na njej nisem razumel vsega, kar mi je bilo ponujeno ...nisem vsega pravilno uporabil ... raje sem se prilagajal drugim ... govoril: »Saj vedno vsi tako delajo!"

Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava ... od tega, kar je “vedno bilo” ...  čas je, da se odločim za nov začetek ... vem, da je potrebno veliko tvegati, vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti ... zato je advent lahko tudi nevaren, kdo živi adventno se ne skriva, ne živi pod oklepom, ... pot naprej pa ni uhojena, trnje je na njej, skale, podira se, plazovi jo odnašajo, voda jo zaliva ... nasprotni veter ustavlja ... zanaša

Družba je pa dobra: tu sta Jožef in Marija, tu so pastirji, tudi modri so že nekje na tej poti, sledijo zvezdi ...

Pripravljam se na novo rojstvo ... zato nočem ustrezati tujim pričakovanjem ... hočem po poti adventa: iskati lastno, ... moje ... ostati pristen in sanjati svoje sanje ... slediti hrepenenju ... poln radovednosti – da bom na koncu poti zmogel toliko poguma, da to tudi zaživim ... da se rodim. (ob knjigi na glas razmišlja Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

»Živeti adventno« je mogoče tudi vse leto in je pravzaprav osnovna drža nas kristjanov. Divje gosi me le opomnijo na to ...  In tako naj bi bili adventni dnevi pravzaprav prostor za vadbo v hrepenenju.

1. Pričakovanje. Advent ni čas pričakovanj, temveč pričakovanja. Pridi, kadarkoli, kakorkoli. Tu sem – zate!
Advent je povabilo, naj se ločimo in poslovimo od ‚pričakovanj‘, starih podob in predstav ter se priučimo ‚pričakovanja‘! Bog bo prišel – to je obljuba. Morda je čisto drugačen, kot si predstavljam. Morda ta veliki, nedojemljivi Bog pride kot otrok, rojen v hlevu, in bo moral bežati. Morda ...
Bog je čisto drugačen – in najbrž bo tudi njegov prihod precej drugačen, kot si zamišljam. Težko bi rekli že samo, kdaj bo ...
Zato: naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo. Pogumno, naj bosta advent in božič drugačna. Bodite čuječi, odprite oči za znamenja in se pripravite na Boga. Prižgite svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajte Bogu priložnost! In s tem tudi priložnost sebi ...
Tako se kmalu znajdemo sredi adventa. A možno je tudi drugače. Zato: bodite budni – da dobri nameni ne izzvenijo zaradi »vedno smo tako delali«. Pričakovati in ostati v pričakovanju, ne pa se ujeti v svoja pričakovanja. Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent. 

2. Za nov začetek. O, Odrešenik, pretrgaj nebo, / dol, dol, pridi na zemljo, / nebeška nam vrata razpri, / razpri, kar ključ in zapah drži!
Pretrgati: to je krik, ki pride iz globine srca! Nihče ne reče: bi lahko morda malo odprli nebo? Ali: potisnite vendar zapah malo proti steni in odklenete vrata – temveč: razprite vrata, odtrgajte ključavnice in zapahe!
To hrepenenje, ta krik – to je advent. In je naše upanje, da bo Bog storil prav to. Ne moremo vedeti, kdaj bo in kako se bo zgodilo. Lahko pa smo prepričani, da Bog obljubo drži. Le budni moramo biti ... Naša adventna naloga ni samo to, da se domislimo primernega darila za vse, ki jih želimo obdarovati, da nakupimo dovolj hrane, pijače in pripravimo dobro kosilo, večerjo ... Tudi to mora biti  - a to ni bistvo adventa. Glavna naša naloga je, da smo budni, čuječi ... da v  svoji notranjosti hrepenimo po Bogu, njegovi moči in veličastvu: želimo, da bi nebo prišlo na zemljo, da bi se lahko vzravnali in bi bili svobodni pred svojim Bogom! (misel za drugi dan)

3. Zunaj na morju. Ladja se bliža, do krova napolnjena. (adventna pesem iz 14. stoletja)
zunaj na morju / hladen je veter / oblaki bežijo / mivka udarja v obraz / plohe premočijo do kosti / a se oziram / upiram / čakam / sem / enkrat bo ladja le prišla / advent

4. Pomladi naproti. Ko smo jeseni z vrta pospravili pridelke, smo v zemlji pustili cvetlične čebulice, da bodo tam počakale na pomlad. Ko mine zima in pride otoplitev, bodo kot znamenje prihajajoče pomladi pognale steblo v novo svetlobo, razvile liste in kasneje tudi zacvetele. To je znamenje upanja in zaupanja in adventni dnevi nas učijo upati in zaupati.
Jezus se je rodil sredi temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega božični praznik ne izbriše, iz tega dogodka pa raste poganjek upanja, saj imamo obljubo:»Naj vriskata puščava in goljava« (Iz 35,1) Iz teme gremo pomladi naproti, ko si z Detetom iz Betlehema upamo začeti na novo.
»V snegu verjeti v moč žafranov.« (Wilhelm Bruners)
»Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« (Pablo Neruda)

5. Vstati. Ko se zabriše dan in sence rastejo ... Me ogrne tema brez konca ... odteka čas
Poln hrepenenja ... a kljub temu brez moči ... se temi prepustiti, hrepeneč upati ... gledati ... prisluhniti
prenašati temo ... ostati v praznini  ... zaznavati z vsemi čuti
slediti nemiru srca ... podobam svojih sanj ... upanju svoje duše
še enkrat vstati ... še enkrat se vzravnati ... znova iskati življenje

Ponoči sem ga iskala, / pa ga nisem našla // Če ga najdete, mu sporočite, / da sem bolna od hrepenenja. // Spala sem, a moje srce je bedelo / poslušaj, trkanje
Vstala bom / krožila po mestu, / po ulicah in trgih / ste ga videli?
ne budite ljubezni, / dokler se veseli
Vstani, moja draga, / lepotica moja, odpravi se, /  ker glej, zima je minila,
deževje ponehalo, /  cvetice so se prikazale v deželi, / čas petja je prišel (Visoka pesem)

6. Zunaj je božič. Ko je Miklavž (vanj se je oblekel domači župnik) prišel pred otroke v vrtcu, je vzgojiteljioca vprašala otroke: »No, kdo je to?« Neka deklica se je oglasila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Res je. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, si včasih nadene drugačno podobo.Prav tako je z božičem.
Božič spremlja veliko zunanjih podob: lučke, božički, ki visijo s strehe, božične pesmi po radiu, pričakovanje daril, družinsko praznovanje, polni nabiralniki, božični sejmi ...Kaj pa se skriva v ‚notranjosti‘ božiča?
Bog postane človek prihaja na svet, k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, na zemljo prinese nebesa. Pride k meni, tebi ... če prinaša človeštvu nebesa ... potem nas tudi povabi, naj bomo bolj človeški! To pomeni, da moramo zaupati, se ne ustrašiti, poskusiti nekaj novega, iti na pot, ljubiti ... Kako pa vse tisto, kar se v teh dneh dogaja zunaj nas (vse zunanje) odseva naše notranje razpoloženje Ali imata Jezušček in njegovo veselo sporočilo sploh še kakšno možnost proti ‚božičku‘? Ali morda delamo enako kot vsi drugi? In to kljub temu da nas ‚notranjost‘ niti ne zanima kaj dosti?
Jaz pa verjamem v božič.Ne glede na vse zunanje ... lahko najdem v tem tudi nekaj notranjega. Tega mi ne more odvzeti noben božiček, nobena še tako privlačna praznična okrasitev. Tudi sredi prepolnega nakupovalnega centra, obdarovalne mrzlice, lahko najdemo sledi hrepenenja, ljubezni, upanja. Otrok v jaslicah je obljuba ljubezni. Zato ne smemo izgubili upanja, da ljudje hrepenijo prav po tem, po življenju, obljubi in upanju, ... da bi postali bolj ljudje. Tudi to notrranje si včasih le nadene podobo zunanjega ...

7. Cimetove zvezdice v maju. Odpreti adventni koledar na sveti večer je približno tako, kot bi kupili cimetove zvezdice v maju. Odpreti naenkrat vseh 24 okenc na koledarju??? ... Torej živimo času primerno. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice, čas za pričakovanje, čas priprave na prihod Odrešenika. Božič pa praznujmo šele na božič.

8. Advent v parkirni hiši. Avtorica knjige opisuje, kako je parkirala avtomobil v garažni hiši ... ko pa je hotela zvečer zapustiti parkirišče, se zapornica ni odprla ... poklicala je upravitelje garaže in čakala, da je prišla pomoč ...
Tudi mi včasih obsedimo ... ostanemo ujeti ... ne znamo si pomagati. Včasih smo v takih situacijah, da si ne znamo pomagatiu, da nismo sami krivi in nujno potrebujemo pomoč drugih - Na božič Bog odpre vrata iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti dalje. - Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.

9. Nebeški telefon. Na enem od božičnih sejmov v Avstriji je bila tudi telefonska govorilnica z nebeškim telefonom, kjer si lahko poklical "Jezuščka" in mu povedal svoje želje... A "Jezušček" je imal uradne ure ... bil je dosegljiv le vsak dan od treh do petiih popoldne ....
...  Naš Jezušček pa  je dosegljiv štiriindvajset ur na dan, vse dni i v letu. In ne potrebujemo ne telefona ne spiska želja. Moramo si le želeti, hrepeneti – ter v to verovati.

10. Čisto sveže. Besede "verjeti", "živeti", "ljubiti" so glagoli, ki jih je treba izvrševati, jih izvrševati v življenju ... jih živeti. Advent je torej povabilo "za življenje" - to pa ne pomeni samo "nekaj početi". Važno je tisto, kar mi pomaga resnično živeti. In kaj je to? - Svežina, to je prave beseda za tisto, kar spodbuja, poživlja, prinaša veter, me ponese višje, dlje, dopušča nekaj drugačnega... Nekaj podobnega je doživljala Marija ... prav tako Jožef. Prepustila sta se.
Advent pomeni upati si narediti kaj drugače: pričakovati nepričakovano, početi nemogoče, odpraviti se na pot, na novo pot, narediti kaj prvič, nanovo ... kakšno čisto novo reč ... in začutiti svežino ... (to je to)

12. Prisluhniti življenju. Advent je čas, ko sem povabljen, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen je samo meni, sprašuje me in me nagovarja z besedami ljubezni. Najprej moram umolkniti, da bi ga lahko slišal. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Prisluhniti moram in potem lahko svojo notranjo usmeritev pokažem tudi navzven - in sem pobožen - dar Svetega Duha (pobožnosti) namreč prižiga v meni pravi ogenj, sprošča veter, ki napenja moja jadra ... da se neham že enkrat lagodno pozibavati v zalivu in ... odrinem. Posnemajmo Marijo, ona se je odzvala, ona se je prepustila tej moči, se dala na razpolago ...

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk