Kaj bodo rekli drugi?

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

3. adventna nedelja

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. (Mt 1,18-24)

Kaj pa bodo rekli drugi? Vedno znova slišimo tesnobna vprašanja: »Sem res vse naredil, naredila prav?« Pogosto so taka vprašanja povezana s strahom, da ne bi izpolnili tujih pričakovanj in bili zato manj vredni, nesposobni, izgubljeni ...

Če pa še malo raziskujemo okoliščine tega spraševanja in ravnanja, pa ugotovimo, da bi ta ali oni hotel narediti kaj tudi drugače – pa ni imel poguma

Jožefov položaj je zelo težak, težko ga danes razumemo, tudi če vemo, da bi moral po tedanjih običajih svojo nosečo zaročenko odsloviti, da bi jo moral prepustiti javnemu kamnanju ... Toda on je pogumen, ne ravna tako, kot so delali tedaj vsi ... On razmišlja ... Premišljuje. Ne odloči se tako zaradi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku hudo užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi.

Jožef ne stori ničesar, kar bi jo osramotilo, ponižalo, ji uničilo življenje, prihodnost. Ne, on verjame angelu ... tega pa lahko slišimo samo tedaj, ko imamo pogum, da iščemo in tudi najdemo svojo pot ... Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil tako, da »je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot.

Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne moremo predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ali sem vedno vse naredil prav, joj, sem res vse naredil pravilno?« Jezusov oče je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno je, kaj si o tem mislijo drugi!«  (mč)

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubil upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš ...?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom ...« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem ...

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi ...

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek ... in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se začne božična osemdnevnica: Čas, ko se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa ...?

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk