Marija na kolencah

iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17),  256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere ... In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

 in v knjigi Marija na kolencah

 pripravlja in izbira Marko Čuk