Kakšna svetloba je v meni?

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Četrti dan Bog na nebesnem oboku ustvari svetlobna telesa, da bi ločevala svetlobo od teme ... naredi večjo luč (Sonce), ki naj gospoduje dnevu in manjšo luč (Luno), ki naj gospoduje noči in ... zvezde. To naj bodo znamenja za "čase, za dneve in leta".
Navadno navajamo najprej dneve, potem mesece in leta, tu pa so na prvem mestu znamenja ... prazniki ... ki so bili za izvoljeno ljudstvo spomin Božjih posegov v njegovi zgodovini. Z njimi zaznamuje posamezna časovna obdobja med letom. Ljudje namreč svojega življenja ne merimo ‘koledarsko’, temveč s pomembnimi dogodki, ki zaznamujejo naše življenje in storijo, da niso vsi dnevi enaki. Pa tudi dogodke niso vsi enaki: so notranji (duhovni) in zunanji (kronološki) ... in notranji so seveda pomembnejši.
S prazniki torej zaznamujemo čas. Brez njih bi bilo življenje kot ravna premica sivih, nedoživetih dogodkov. To, da znamo "šteti dneve" in prepoznati znamenja časa je znamenje srčne modrosti.

Sonce in luna sta ustvarjena zaradi praznikov, in ne obratno. Ali življenje služi uri ali ura življenju? Od odgovora na to vprašanje je odvisno naše pojmovanje sebe in drugih.
Vprašanje glede kakovosti časa nam bo pomagalo bolje razumeti namen in novost četrtega dne in vlogo sonca, lune in zvezd ...
Videli smo že, da je prvi dan Bog ločil svetlobo od teme, drugi dan vode življenja od voda smrti, tretji dan pa morje od zemlje, ki zdaj, četrti dan, potrebuje toploto in svetlobo, da bi lahko obrodila sadove.

Četrti dan opredeli nalogo na novo ustvarjenih nebesnih teles: dajati zemlji rodovitnost z razsvetljevanjem in ogrevanjem. Pravzaprav gre za tri vzporedne dejavnosti: razsvetljevanje, gospodovanje in ločevanje.
S tem, ko sonce in luna svetita na zemljo, gospodujeta dnevu in noči ter ločujeta svetlobo od teme.
Njihova glavna naloga je torej gospodovati življenjskemu prostoru z ločevanjem svetlobe in teme. Čeprav sta svetloba in tema že od prvega dne stvarjenja ločeni in se jasno razlikujeta, ju mi na svojem zemeljskem potovanju neštetokrat zamenjujemo. Moramo se ju naučiti razlikovati in ju ločevati, drugače bosta onidve gospodovali nam, namesto da bi mi njima.

Zato Jezus pravi: »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo v temi vse tvoje telo. Če se torej luč, ki je v tebi, stemni, kolikšna bo tema!«

Če ne razlikujemo teme od svetlobe – in vse naše napake so posledica tega –, to po Jezusovih besedah pomeni, da naša svetilka, naše “oko”, ne deluje dobro. Zaradi tega nismo sposobni razločevati in gospodovati.
Če je ta naša svetilka zdrava, razsvetljuje vse naše telo, celotno resničnost, in vse pravilno deluje. Če pa se pokvari, se vse stemni in nastopijo težave.

Razumevanje tega je izredno pomembno za naše življenje. »Svetilka telesa je oko.« Mi sicer iz biologije  vemo, da oko ne sveti, ampak je osvetljeno, da ne oddaja svetlobe, ampak jo prejema. Toda Jezusove besede zrcalijo prepričanje tistega časa, da so oči kot žarometi, ki mečejo svetlobo – ne navzven, marveč navznoter.

Ta trditev ni tako za lase privlečena, saj je predelava svetlobnih podatkov v zaznavno sliko zelo zapleten proces. Oko skozi mrežnico zaznava svetlobne fotone in jih projicira na vidni živec. To sliko, ki pade na mrežnico obrnjena na glavo, možgani pravilno obrnejo, in ji z obdelavo posameznih podatkov ter nadomestitvijo manjkajočih dajo prostorsko razsežnost.(...) Zato je treba zelo resno vzeti tudi trditev, da oči “razsvetljujejo” stvari. Če pod očmi pojmujemo celoto vidnega zaznavanja, je ta trditev celo zelo resnična.

Moramo se namreč vprašati: Kaj sta to “sonce” in ta “luna”, ki razsvetljujeta moje dneve in moje noči? Kakšna svetloba je v meni? Kako gledam na stvari?

Svetloba in tema sta znamenji dobrega in slabega ravnanja (prvi dan). Poznamo dve vrsti luči – dnevne in nočne in poročilo o stvarjenju (vzorec našega življenja) nam je zapustilo ljudstvo, ki je tudi samo tavalo v temi in ni znalo gospodovati svojim dnevom ... zato jim je Bog poklical k spreobrnjenju, poslal razne preizkušnje ... pozabili so na Božje obljube ... niso razumeli pomena svojih praznikov

Tudi sam se moram vprašati: Na kakšne načine me Bog prenavlja in odrešuje? Kako me nagovarja in posega v moje življenje? Ali prepoznam njegov glas v dogodkih svoje zgodovine, v Svetem pismu, v modrostnem izročilu kristjanov, ki so živeli pred menoj, v bratski ljubezni tistih, ki danes skupaj z menoj tvorijo živo Cerkev, v moči zakramentov, v krščanski umetnosti … A če se jim notranje ne odprem, se ne dotaknejo mojega srca.

Bog me na vse načine poskuša pripraviti k temu, da bi mu prisluhnil s srcem. Poleg njegovega pa me nagovarja še nešteto drugih glasov, zamisli in predlogov, ki kar tekmujejo za mojo pozornost. In nekaterim jo uspe dobiti. Navdušijo me, morda celo obsedejo, na koncu pa se največkrat izkažejo za utvaro in veliko razočaranje.

Ko smo se nekajkrat tako opekli, je skrajni čas, da se vprašamo, zakaj vedno znova nasedamo tem lažnim prerokom in končamo v godlji. Kje se je vse to začelo? Sem pa res neumen!
Že to spoznanje je prvi korak k modrosti..... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.