Za veselje preveč, za srečo premalo

iz knjige Gržan, K., IN ZA POT VESTE ...11 x 15 cm, 163 strani, 11 x 15 cm, broširano z zavihki, čb fotografije
Prelistajte: * * * in  naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni.
Tako prijetno je bilo doživljati z njima odtenke življenja. Tudi v tistem jutru, ko smo tam za mizo ob zajtrku kramljali o vsakdanjih stvareh. Nič posebnega, pa vendarle tako zelo osebno – prijetno v medsebojnem sočutju.
In kot po navadi je, ko smo opravili obed, Neža odprla knjigo vseh knjig – Sveto pismo, da bi prebrala odlomek – ponudbo za razmišljanje v dnevu. Po zakonu slučaja ali Božje previdnosti (kakor želite) je odprla na straneh pisma, ki ga je nekoč Pavel napisal Filipljanom, danes pa v njem sporoča nam: »Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Česar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to izvršujte, in Bog miru bo z vami« (Flp 4,4-9).
»Apostol govori o veselju, ki izvira iz sreče – iz srečanja v L/ljubezni,« je pokomentiral Janez prebrano.
»Če veselje nima izvora v sočutni zaznavi bližnjih in vsega, kar nas obdaja v stvarstvu ter seveda Boga v njegovi srčiki – v Ljubezni, potem ni v polnem okusu – še ni sreča,« je dodala Neža.
»In človek hlasta po manjku!«
»In če ne ve, da mu manjka sočutje v ljubeči zaznavi, si privošči za veselje še več – preveč, a je to za srečo premalo,« sta modrovala.
»In potem …« Janez je vstal izza mize ter segel k eni izmed knjig na knjižni polici. Polistal je in ko je s pogledom obstal, je bral »o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu«.
»Janezov priljubljeni citat nemškega pisatelja Hermana Hesseja,« je pojasnila Neža.
»Sam se pogosto spomnim na misel francoskega filozofa Alberta Camusa,« sem rekel in jo izrekel: »Evropa in revolucija se daleč stran od življenjskega vrelca zvijata v spektakularnem krču. V preteklem stoletju je človek razbil verske okove. A komajda se jih je otresel, že se jih na novo izmišlja – tokrat neznosne.«
Janez bi gotovo dodal v misel komentar, a ga je prehitela Neža, ki je segla tja med svoje zapiske in izmed njih izbrala: »kar je napisal ameriški stand-up komik George Carlin po smrti svoje žene.« Nataknila si je očala in brala: »Paradoks našega časa je, da imamo telefone brez tipk, ljudi brez pameti, razmerja brez ljubezni, kokakolo brez sladkorja, kavo brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez maščob, ženske brez čustev, moške pa brez poguma!
Kupujemo več, uživamo manj. Imamo velike hiše, ampak male družine, več udobja a malo časa, več diplom a malo pameti, več strokovnjakov in še več težav, več znanja na področju medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, zapravljamo nepremišljeno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, hitro se ujezimo, prepozno hodimo spat, utrujeni se zbujamo, premalo beremo in gledamo preveč televizije. Povečati želimo naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote. Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo. Naučili smo se preživeti, ne pa živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom.
Potovali smo na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.
Trudimo se, da bi očistili zrak, vendar vedno bolj onesnažujemo našo dušo. Razbili smo atom, ne pa svojih predsodkov. Načrtujemo več, dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne čakati. Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo. Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni. Gradimo zmogljivejše računalnike z večjim spominom, v živo pa med seboj komuniciramo vse manj in manj. Prizadevamo si za večje količine, pozabljamo pa na kakovost.
To so časi hitre prehrane, a počasne prebave. To je čas velikih ljudi, a majhnih karakterjev, hitrih poslov in površnih odnosov. To je čas, ko si prizadevamo za mir v svetu, a smo se navadili na vojno stanje doma. To je čas z več prostega časa in malo uživanja. Čas raznovrstne prehrane in preobjedanja na polovici sveta in podhranjenosti na drugi polovici.
V zakonu je med pari manj finančnih problemov, a je vse več ločitev. Več je prestižnih hiš, toda v njih vse več razdejanih domov. To so dnevi hitrih potovanj, številnih občil in nizke morale. Vse več je debelih ljudi in tablet, ki zmorejo vse – vas razveselijo, otopijo ali ubijejo …
Vabim vas: Preživite več časa s svojimi najdražjimi, ker ne bodo večno z vami. Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko podarite s svojim srcem in vas nič ne stane. Ne pozabite reči: “Rad te imam” svojim najbližjim, vašim ljubljenim in naj ta beseda prihaja globoko iz srca. Ne pozabite se držati za roke in ceniti trenutkov bližine, ko ste skupaj z ljubljeno osebo, kajti nekega dne te osebe ne bo več z vami. Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, v katerem boste delili svoje dragocene misli in čutenja z drugimi.
Smejte se pogosto, dolgo in iskreno. Smejte se, dokler ne izgubite diha. Vedno znova povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih ljubite. Ne pozabite: življenje ne meri z številom vdihov, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.«
Neža je umolknila, Janez pa je rekel: »Sreča je v srčnosti in ne v imetju ali zunanjem dogajanju.«
»Imeti ali biti? To se je spraševal že Erich Fromm,« sem dodal.
»Ne pojdi v skrajnost,« me je opomnil Janez.
»Kako to misliš?«
»Na tem svetu je potrebno tudi imeti, da je mogoče biti. A je dovolj, dovolj!« mi je pojasnil.
»Ob potrebnem imetju, je potrebno biti v sočutju,« je dala Neža v razmislek piko na i.
(se nadaljuje)

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

pripravlja in izbira Marko Čuk