Ponižanja odpirajo vrata spremembam
iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €
Kje pa se naučimo tega "skakanja" onkraj smrti? Omenjeni življenjski pojav bi lahko primerjali s procesom gnitja v botaniki, ki se začne s kaljenjem semena. Takoj ko ga vržemo v zemljo, ga napadejo in začnejo gristi v njej navzoči mikroorganizmi. Zdi se, da bo klijoče seme umrlo in propadlo … toda ne! Ravno po zaslugi teh malih zajedavcev, svojih sovražnikov, seme vzkali in se spremeni v drugačno obliko življenja.
Nastane rastlina, novo življenje. To, kar je bilo videti kot katastrofa, je v resnici pasha.
Jezus to pove še nazorneje:
»Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«
Tako iz nečesa, kar nas uničuje, vzklije novo življenje. Govorim predvsem o ponižanjih, ki nam lahko pomagajo pri duhovni rasti, čeprav, to je treba poudariti, ne samodejno. So priložnost, ki jo lahko izkoristimo ali pa tudi ne. Večkrat je ne.
Čemu so ponižanja koristna? Zato ker nas prevzgajajo in nam dajejo moč, da začnemo znova.
Ponižanja so priložnost za urjenje v spolnjevanju Božje volje in vnaprejšnje okušanje vstajenja.
Kako to?
Poznamo več vrst ponižanj, na splošno pa jih delimo na tista, ki smo si jih zaslužili, in tista, ki si jih nismo.
Tipična in najpogostejša ponižanja so zaslužena. So trenutek resnice, ko nas ta udari po nosu in nam pokaže našo pravo veljavo. Spremlja jo boleče spoznanje o lastni precenjenosti, ki je sorazmerno z utvaro, ki smo si jo naredili o sebi. Padec iz zablode o vsemogočnosti je vse prej kot prijeten.
Vsako ponižanje, naj bo še tako boleče, je blagodejno, ker odpira vrata spremembam in pogosto razblini še eno utvaro – o naši nedolžnosti. Čeprav je odkritje nekega greha neprijetno, je obenem milost, ki omogoča začetek ozdravljenja od njega. Koristno je, da ta blagodejna bolečina traja nekaj časa. Gorje tistim, ki proti njej uporabljajo analgetike! Kdor svoje na novo odkrite napake prehitro odrine v pozabo, zamudi priložnost, da bi se iz njih nekaj naučil, in prepušča svojo dušo nadaljnji gnilobi.
Zame je dobro, da okusim grenkobo ponižanja, ki je posledica mojega bedastega napuha. Koristno je, da pridejo na dan pomanjkljivosti, ki sem jih skrival, morda celo pred sabo. Da bi prišli do modrosti, potrebujemo grenka soočanja z resnico. Resničnost prizadene samo tiste, ki živijo zunaj nje. Edino, kar v ponižanjih trpi, je naš napuh. Ponižanja nam pokažejo, kakšni smo v resnici in nič drugega.
Kako dobro nam denejo! So najučinkovitejše sredstvo proti življenju na oblakih!
Res pa je, da nas ponižanja, ko nas doletijo, na nek način ubijejo: zahtevajo, da sprejmemo resnico in umremo sebi. Seveda jih lahko tudi zavrnemo. To počnemo predvsem na dva načina: tako, da še naprej vztrajamo v svojih utvarah in valimo krivdo na nekoga ali nekaj drugega, ali pa z otročjim protestiranjem, “da se te igre ne gremo več”, kar je izraz samoljubja. .... (se nadaljuje)
izbira in pripravlja Marko Čuk
Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja". Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.
Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)