Vladati ali služiti?

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kaj pa gospodovanje kot eden izmed vidikov človekove podobnosti z Bogom?

Gospodovanje ni tiranstvo, ampak dobro upravljanje in izboljševanje stvarstva.
Gospostvo, oblast, vladanje. Vsak človek – moški in ženska – je obdarjen s sposobnostjo za gospodovanje, ki jo mora dobro uporabljati in tako uveljavljati svojo podobnost z Bogom.

Kakšno “oblast” mi je dal Bog? Čigav varuh sem? Vsak moški in vsaka ženska sta za nekoga odgovorna. Vsi, čisto vsi, smo dolžni skrbeti za nekoga – četudi za sojetnika v ječi.
In ne le to. Imamo tudi sposobnosti, ki nam omogočajo, da gospodujemo nad stvarmi.

Vedno lahko naredim nekaj dobrega. So stvari, ki jih ne more namesto mene narediti nihče drug. Lahko vprežem svoje darove in sposobnosti in za nekoga poskrbim – ali pa ne! Živimo v družbi, ki noče ničesar tvegati in si nad potrebami ubogih umiva roke z izgovorom: “Sem mar jaz varuh svojega brata?” Rimljani pravimo temu “delati vse z levo roko” – čeprav smo desničarji –, se pravi brez ljubezni, zavzetosti in občutka za druge.

Živeti po liniji najmanjšega odpora, površno prelistavati knjigo svojega življenja, preskakovati poglavja, ne da bi se vanjo poglobili. Živeti od enega odmora za kavo do drugega. Brez vztrajnosti in brez življenjske strasti.

Tudi najbolj vzvišena dejanja so prazna, če so narejena brez ljubezni. Nasprotno pa ljubezen oplemeniti tudi najbolj vsakdanja opravila.
.
Lepo in pomirjujoče je sprejemati vsakdanja opravila in z njimi služiti drugim. Osrečujoče je videti, da smo nekomu pomagali, četudi nam za to ni hvaležen. Pravzaprav je tako še lepše.
Služenje nagrajuje samo po sebi. Kdor tega ne verjame, naj se pogovori s kako brezposelno osebo. Brezposelni bolj kot zaradi ekonomskega pomanjkanja trpijo zato, ker se počutijo nekoristne. Tudi ostarelim je najtežje sprejeti to, da niso več nikomur potrebni.

Delati pomeni ljubiti. Bistvo vsakega dela je služenje, ne zaslužek, ki je le njegova posledica. Če je po eni strani odtegovanje pravičnega plačila delavcu zelo resen, v nebo vpijoč greh – kot je bilo zapisano že v Katekizmu svetega Pija X. in ponovno poudarjeno v Katekizmu Katoliške cerkve –, je po drugi strani delo zgolj zaradi zaslužka popačenje njegovega bistva. Če naše delo ni usmerjeno k služenju, je edino zadovoljstvo, ki ga ob njem doživimo, nakazilo plače enkrat mesečno, vse druge dni pa nujno zlo, ki ga pač moramo prenašati. Lahko si predstavljamo, kako se počuti nekdo, ki briše zadnjice bolnim in prazni smetnjake samo zaradi denarja, ali vodi podjetje samo zato, da bi obogatel.
Dejstvo je, da nas že od otroštva osrečuje to, da lahko z uporabo svojih talentov in sposobnosti naredimo nekaj dobrega in lepega. Ponavljam: delo je lepo, četudi se nam zanj nihče ne zahvali.

Služenje je nagrajujoče samo po sebi, ker nam omogoča izkazovanje bratske ljubezni. Je pot k mojemu pravemu jazu, pot k ljubezni. Svoje sposobnosti uporabim za služenje drugim.
To je zelo pomembno za duhovno razločevanje.
Imaš ženo? Ljubi jo, za Božjo voljo! Imaš otroke? Posvečaj se jim in jih dobro vzgajaj. Imaš prijatelje? Ne zanemarjaj jih! Imaš še dokaj zdravo telo? Skrbi zanj! Imaš nek talent? Okleni se ga z obema rokama in ga razvijaj. Si v nečem dober? Daj vse od sebe! Vrzi se v avanturo življenja!

Karkoli delaš, delaj na polno! Ker se izplača. Ker to pomeni živeti.
Naši posebni darovi niso namenjeni potrjevanju samega sebe, ampak služenju. Kako osrečujoče je prejemati milosti in jih deliti z drugimi!

Bog vsakemu od nas daje gospostvo nad našo resničnostjo, medtem ko nam hudič ponuja gospostvo nad utvarami. Če vztrajamo v resničnosti, se vse čudovito izide, če pa se odtujujemo, vse postane groteskno, dramatično in se konča s polomijo. Morda se kdo sprašuje, kako lahko, na primer, svoje gospostvo uveljavlja otrok z Downovim sindromom. Tako, da z iskrenim izražanjem svojih čustev iz vseh izvablja najboljše. Ima oblast množiti ljubezen v tistih, ki ga obdajajo.
Od kod izhaja naše gospostvo? Iz naše podobnosti z Bogom. Vsak od nas ima gospostvo, ki se mu ne sme odreči. To pa ne pomeni vladati nad drugimi, ampak jim služiti kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti.
Kako pa naj Božjo milost posredujemo drugim?
Čas je, da preidemo k zadnjemu vidiku.. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)