Kako delujejo vrednote

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. (Zelo nam pomaga do pravega razločevanja tudi danes, leta 2022, ko se v tekmi za predsednika države toliko govori o spopadu vrednot, o naših in vaših vrednotah???) V knjigi je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Potrebe se v človeku pojavijo, kadar se poruši neko notranje ravnovesje. Zato delujejo kot nekaka sila, nuja, gnana z neko organizmično potrebo po vnovični vzpostavitvi ravnovesja. Ker je težko razmejevati med tem, katere potrebe so bolj »pomembne« za obstoj organizma, kdaj je torej ravnotežje bolj usodno porušeno, so se vsi poskusi raziskovalcev, da bi ugotovili neko hierarhijo potreb, izkazali kot nepopolni. Neke absolutne hierarhije potreb, ki bi veljala vedno in brez izjem, torej ni. In prav zato lahko človek v dani situaciji »podleže« neki potrebi, ki je lahko za njegov obstoj nepotrebna, nepomembna.

Kaj pa vrednote? Kako delujejo? So pomembnejše ali manj pomembne od potreb?
Vrednote se ne pojavijo ob porušenju notranjega ravnovesja v organizmu, ampak so prisotne vedno. Neko dejanje v skladu z vrednoto sicer prinese zadovoljstvo, pomiritev, toda vrednota se ne umakne kot »zadovoljena«, ampak se, nasprotno, vrednota še okrepi, utrdi! Vrednote torej vodijo k neki rasti, razvoju. Vrednote torej človeka ne silijo, potiskajo k nekim dejanjem, ampak ga prej vabijo, vlečejo. Dejanje v skladu z vrednoto pa je dejanje človekove svobodne izbire.
Ko sem še vodil programe za mlade v Čepovanu, sem zelo rad izvajal lepo in poučno delavnico, ki sem jo poimenoval »Slepa steza«. Po razgibanem delu gozda sem napeljal vrv, ki sem jo pritrdil na drevesa. Vrv je označevala pot, ki naj jo udeleženci prehodijo z zavezanimi očmi. Sam sem ga pripeljal do vrvi, in mu dal vrv v roko. Od tu je šel dalje sam, sam se je držal vrvi – obenem pa pazil na ovire na poti. Po opravljeni vaji smo se z udeleženci pogovorili o njihovih izkušnjah. Vrv so udeleženci povezovali z različnimi viri zunanje pomoči: starši, učitelji, vero… Skupni imenovalec vsemu temu pa so bile prav vrednote. Vrv je bila tam, nič ni »delala«, nikakršne prisile ni delala na udeleženca. Udeleženec je imel možnost vrv tudi izpustiti, če je imel občutek, da ga vrv moti, da je pot speljana preko prevelikih ovir. In pri tem se nič ni zgodilo: še naprej je lahko hodil po gozdu, za hip se je celo počutil svoboden. A kmalu se je začel počutiti izgubljen in brez zunanje pomoči (v delavnici sem to pomoč ponudil sam, ko sem ga vprašal, če želi, da ga popeljem do vrvi) bi le taval po gozdu, do cilja ne bi prišel!
Delavnica lepo, doživljajsko pokaže, kako delujejo vrednote: kot nekaka možnost, ponudba, vabilo, vodilo.. k rasti, k pravi poti razvoja človeka! Včasih se zdi, da vrednote človeka utesnjujejo, omejujejo – kot v naši delavnici vrv. In človek, ki »se otrese bremena vrednot«, kot danes pogosto slišimo od tistih, ki pozivajo k »osvoboditvi«, k »sprostitvi«, k temu, da »delam, kar hočem, kar mi je trenutno najprijetnejše« - a prej ali slej pride občutek izgubljenosti, spoznanje, da je življenje brez vrednot prazno.
In vendar je včasih v življenju zelo težko slediti vrednotam, pa čeprav jih poznamo, čeprav se zavedamo njihovega pomena, čeprav jih priznavamo, čeprav jih celo zavestno želimo upoštevati, spoštovati. Tudi v naši delavnici »Slepa steza« je bilo tako: vsem udeležencem sem pojasnil, da vrv označuje pot. Vsi so vedeli, da je pot prehodna, pa čeprav na posameznih mestih težka. Vsi udeleženci so želeli priti na cilj in so vedeli, da jih lahko le vrv pripelje do cilja. Kljub temu pa jih je bilo kar veliko, ki so vrv v nekem trenutku izpustili! Nekateri celo večkrat v istem poskusu!
To je bila zanimiva vaja. Kaj pa resnično življenje? Z izrecnim dovoljenjem avtorice tu objavljam del pisma, ki mi ga je poslala. Avtorica je še srednješolka, čeprav že polnoletna. V šoli je bila vse doslej uspešna, tudi sicer je »lepo vzgojena«. Poznam jo tudi osebno, in jo zelo cenim, gre za dekle z zelo visoko oblikovanimi krščanskimi vrednotami… Pa vendar – poglejmo, kaj piše! Pisma nisem nič popravljal, izpustil sem le nekaj delov, kjer preveč konkretno govori o sebi in svoji družini, da je ne bi kdo prepoznal. Izpuščena mesta sem označil: (…).
»…Dolgo sem rabila, da sem se spravila za računalnik pisat tale mail. Sem v veliki stiski. Vse mi gre narobe v življenju, najhuje pa mi je, ker vem, da sem sama odgovorna zase in da sem v bistvu jaz sama sebi največji problem. Hočem se rešit vsega tega sranja pa kar nič ne spremenim… počasi dobivam občutek, da mogoče pa sama ne morem nič spremenit... ker, če bi lahko - bi najbrž že, (…) Niti prisilit se ne morem več, da bi hodila v šolo. Cel prejšnji teden sem izostala, danes me spet ni pri pouku (in to kljub temu, da bi danes lahko oddala dva programa, ki sta dobro narejena). Sama pri sebi vem, da je v veliki meri za vse skupaj kriva trava. To vem že eno leto... še več... po moje niti prehrane nimam urejene zaradi tega. Jasno vidim kako počasi nazadujem. Začenjam izgubljati stvari, ki so mi najbolj drage; (…).... da ne omenjam mojega finančnega stanja, ves čas sem zadolžena, ne morem se rešit teh pufov. Že cel mesec nisem bila v nedeljo pri maši, počutim se zelo krivo in bojim se lastnega propada, ki se mi sploh ne zdi več tako daleč. Sovražim se, v bistvu ne sovražim sebe ampak to mojo nesposobnost. Od vsega si najbolj želim normalnega življenja.
(…)
Ne pomagata mi na pravi način... nisem dojenček - potrebujem samo nekoga, ki me bo zbudil iz teh sanj, dremeža, včasih tudi nočne more. Nekoga, ki mi bo pomagal, da se prisilim kaj spremenit. Želim si vstopit v odraslo življenje, z vso odgovornostjo zase. Sanjam o stanovanju, ki bi si ga lahko uredila, kot bi želela in bi vedno vedela, da sem lahko tam, če želim in to rabim, da je tam moje življenje, ki je dobro zastavljeno. Hočem se izboljšat, da bi mi tudi starši bolj zaupali - želim si, da bi jim lahko pokazala, da lahko tudi sama preživim in da nisem več popolnoma odvisna od njih. Nekje v sebi vem, da sem sposobna vse to sfurat še dosti boljše, kot sem napisala tu - samo MOČ rabim. Hočem že enkrat vzeti svoje življenje v svoje roke !!! Vsi bi mi radi pomagali : mama, tata, sestre, razredničarka, vzgojiteljica, projekt človek, sošolke, babica, ...
Jaz pa si od vsega najbolj želim, da bi končno meni nekaj uspelo - da bi lahko sama kaj naredila, s tisto pomočjo, ki bi si jo sama izbrala. Ne zdi se mi, da gre tukaj za neko otroško trmo, da bi ˝rada vse sama˝, ampak bolj za to, da si dokažem, DA ZMOREM. Tako, kot sem sama naredila (…)
Včasih se mi zdi, da je v moji glavi že preveč vsega in da mi ne uspe zato, ker vse zajemam s preveliko žlico. Kadar želim kaj spremenit, sem pregroba in prestroga do sebe in potem kmalu nehote popustim oz. spet padem v svojih slabostih (ker ne zdržim pritiska). Kot da bi bila razpeta med dvema osebama, eno popolno in drugo, ki bi me rada pokopala... Mislim, da je res čas, da se odpravim do spovednice in se osvobodim vsega hudega, v katerega sem ujeta... samo kaj, ko pa me je tako strah, da bo spet vse zastonj in bo na moji duši le še ena brazgotina več. Ne želim več žaliti Boga s tem, da se nekih stvari spovem - potem pa nič ne spremenim... teža je prevelika.... raje ne grem k spovedi, pa čeprav vem, da je točno to tisto, kar zlo hoče od mene. Pa tudi, če ne grem k spovedi, mi nič ni treba spremenit... ne da se mi več - ne morem... sem že poizkušala, pa ni šlo... zakaj bi mi potem uspelo sedaj, če nimam niti volje it do tja... kako bom pole imela voljo, da stvari spet zagrabim resno....? Rabila bi nek plan, za katerega bi bila več kot 90 procentna, da bo uspel, potem me ne bi bilo tako zelo strah. Samo kaj, ko ne vem več niti, kje začet. Če bi imela neke rezultate, bi mi bilo lažje, če bi še naprej pridobivala - kot s Projektom človek bi mi bilo tudi lažje. Samo zanimivo mi je pa to, da že beseda sama (lažje), izgubi celoten prvoten pomen, če jo zapišemo takole LAŽ - JE. Mogoče je vse skupaj res samo še ena laž in bi svoje življenje mogla začet graditi povsem z druge strani - težje. Preveč sem že globoko, da bi se lahko tako lepo spravila ven iz tega, zdi se mi prelahko.
Konec-koncev pa je zaključek vedno enak, spet veliko razmišljam.... to je premalo.. jaz bi konkretne spremembe.«

Kako lepo, odkritosrčno, pošteno pisanje, kako lepo, pravo razmišljanje! Pa vendar, kot tudi sama na koncu sklene: razmišljanje o vsem tem je premalo.
In tu gre za vprašanje vrednot! Pa ne, da jih ta moja mlada prijateljica ne bi imela, ne bi poznala – dobro jih pozna! Za uresničevanje vrednot je potrebno trdna svobodna odločitev, vsakič znova. Vrednote vabijo, mičejo, vlečejo…, Človek se pa mora vedno znova in znova odločati, če jim je pripravljen slediti.
Ob tem pa se srečamo s problemom: svobodna izbira je povezana z odrekanjem. Da bi sledili vrednotam, se je potrebno odrekati nekim potrebam, ki se zdijo pomembne, pa čeprav v resnici niso. Vrednote namreč nikoli ne zahtevajo odrekanja pri temeljnih potrebah, tistih, katerih zadovoljevanje je res potrebno za obstoj. Vrednote zadovoljevanje teh potreb le regulirajo, usmerjajo, uravnavajo. Včasih, v danem trenutku, pa se lahko zdi, da so vrednote v navzkrižju s potrebami.
Da bi pa ljudje zmogli slediti vrednotam, da bi se zmogli znova in znova svobodno odločati, je potrebno, da dobro poznamo sami sebe, svoje potrebe, da dobro prepoznavamo v sebi resnične potrebe od navideznih. V našem času pa je prav teh navideznih potreb tako zelo veliko!
Torej ni dovolj, da poznamo potrebe, da vemo zanje – potrebna je vzgoja v vrednotah in za vrednote, potrebna je osebnostna rast. Ta pojem, ki ga danes tako radi uporabljamo, in zveni tako mistično, pa v bistvu pomeni prav to, kar sem napisal zgoraj: spoznavati samega sebe, svoje resnične potrebe, čistiti sebe navlake nepristnih, nepotrebnih, od zunaj vsiljenih potreb, se zavestno opredeljevati za vrednote – tako, da jih sprejemamo za svoje, jih postopoma »ponotranjimo«.

B. Žorž, Kako delujejo vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2009), 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk