Vrednote in vera

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vrednote od nekdaj povezujemo z vero. Morda je prav s tem povezano tako razširjeno pisanje in govorjenje o »krizi vrednot«. Takšno razmišljanje prihaja predvsem od tistih, ki pojem »sodobnega« in »naprednega« povezujejo z ateizmom, antiteizmom, zavračanjem sleherne vere in duhovnosti… Če je vera nekaj »nazadnjaškega«, potem so nujno »nazadnjaške tudi vrednote«, seveda tiste, ki so tesno povezane z vero. In zato ti sodobni ateisti govorijo o potrebi po oblikovanju »novih« vrednot, ker – bojda – stare ne veljajo več… Seveda, saj je to tudi razumljivo: človek izvor vrednot vedno in povsod, v vseh verskih sistemih tega sveta, povezuje z nadnaravnim, večnim, izvornim. Vrednote po vseh verovanjih niso nekaj, kar bi si človek preprosto izmislil, ampak prihajajo od Boga, ali od bogov, božanstev, višjih sil – od tam pač, od koder tudi vse prihaja in izvira… Človek, ki ne verjame v ne-materialni izvor vsega materialnega, ne more kar tako sprejemati tudi vrednot, ki imajo – ali naj bi imele tak nadnaravni, presežni, transcendentni, večnostni izvor… Ti materialistično usmerjeni ljudje sodobnega časa zato skušajo izumljati neki drugačen sistem vrednot – takšen, ki bo »čisto človeški«…

Pa vendar se nam ponuja tudi še drugačno gledanje in razmišljanje. Vsi raziskovalci vrednot prištevajo med vrednote tudi – vero! Kako to? Je res vera le ena izmed vrednot? Kaj potem sploh je vera? In v kakšnem razmerju so vrednote do vere?
Zavedam se, da pri takšnem razmišljanju presegam okvire čisto psihološkega in segam na področje teologije. Pa kljub temu ne nameravam pametovati z nekimi teološkimi temami, ki jim nisem kos. Ne nameravam odpirati nikakršnih polemik s teološkimi pogledi in razlagami. Kljub poseganju na teološko polje, bom poskušal ostajati v okvirih psihologije, ali še ožje, v okviru psiholoških tem, ki so pomembne za vzgojo. S tem teoloških pogledov niti ne zavračam, niti jih ne skušam po svoje obračati. Preprosto menim, da se teološko polje začne tam, kjer se moje, psihološko – ustavi!
Tudi s psihologi – raziskovalci vrednot ne nameravam polemizirati. Če raziskovalci uvrščajo vero med vrednote – to sprejemam! Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot…
Tudi če pogledamo v preteklost, najdemo nešteto lepih zgledov, ki nam izpričujejo vero kot vrednoto. Poglejmo si samo tisti znani avstroogrski rek, ki je tako zelo zaznamoval naš kulturni prostor: »Vse za vero, dom, cesarja!« Rek torej v neko sistemsko celoto povezuje tri vrednote, ki naj bi v tedanji dobi najbolj odločilno usmerjale človekovo življenje in delovanje. Ljudje so za vero živeli, za vero so se vojskovali – ne samo za obrambo vere, ampak tudi za širitev vere; za vero so umirali, se žrtvovali… in če se za hip zaustavimo ob tem, hitro ugotovimo, da so vero v vseh zgodovinskih obdobjih tudi zlorabljali – v politične, ekonomske ali kakršnekoli namene pač. Tako, kot je mogoče zlorabiti tudi katerokoli drugo vrednoto, pri čemer se vrednota, seveda sprevrže v nekaj nasprotnega, v »antivrednoto«, kot včasih slišimo…
Toda vera ni samo in zgolj vrednota. Vprašanje je, kje je črta ločnica, če sploh je, vprašanje je, kako razlikovati med vero kot vrednoto in vero kot »veliko več«, kot bistvo in izvor vrednot – če je takšno razlikovanje sploh potrebno in smiselno.
V vseh verstvih in verskih sistemih poznamo tako imenovani fundamentalizem – gre za zelo ozko, nestrpno, izključujoče pojmovanje verskega sistema, ki vodi v konflikte z drugimi, z drugače mislečimi. Kaj hitro v takšnem fundamentalizmu prepoznamo ozkost, ki se kaže v tem, da posameznik (ali še bolj običajno skupina) priznava in slepo izpolnjuje le del vrednot, ki jih oznanja ta njegova vera, druge pa zanemarja, spregleda. Toda tu se lahko vprašamo, če je to sploh še vera – jaz bi temu raje rekel ideologija! Kako se lahko to zgodi? Je to vprašanje vzgoje?
Da bi to razumeli, je potrebno odpreti neko čisto posebno vprašanje človekove osebnosti - človekovo radovednost. Prav to radovednost nekateri misleci označujejo kot najpomembnejše gibalo človekovega življenja. Človek želi vedeti, spoznati, odkriti, raziskati… vse, kar mu je še neznano. Radovednost je človeka v zgodovini silila v odkrivanje neznanih dežel, radovednost ga sili v odkrivanje skrivnosti našega planeta in vesolja, v odkrivanje skrivnosti življenja… radovednost poganja vso znanost.
Radovednost je res nekaj, kar je človeku »zapisano v genih«, kar je človeku dano, ne priučeno ali privzgojeno. Poglejmo dojenčka: komaj začne zaznavati svet okrog sebe, že se v njem zbudi radovednost in začne odkrivati svet okoli sebe – pač na način, ki ga s stopnjo svoje razvitosti zmore. Okolje začne raziskovati s pomočjo svojih čutov – vid, sluh, tip, sledita vonj in okus. Ko osvoji govor, se začne najbrž najlepše obdobje v otrokovem razvoju: obdobje neskončnih otroških »zakaj«, obdobje neskončnega spraševanja. Je sploh še kdo, ki se ob teh neskončnih in neskončno lepih otroških vprašanjih ni znašel v zadregi, ker ne bi znal odgovoriti? Kot je tako lepo zapel Lado Leskovar s tisto čudovito Ježkovo pesmico, v kateri potoži: »…ah, saj veš, tale tvoj ati tako malo ve…«.
In v tem otroškem spraševanju se skriva bistvo: človekov um drvi naprej v neskončna prostranstva. Misli, razmišlja, postavlja si vprašanja. Na nekatera uspe dobiti odgovore – še več pa jih ostane brez pravega odgovora. Vendar sla po odgovoru, po vedenju, po RESNICI – ostaja. Torej potrebuje nekaj, v kar verjame, da je resnica. Človek torej potrebuje vero, da v njej najde neki svoj notranji mir!
In kje so tu sedaj vrednote? Ja, prav tu so: v tej brezmejni človeški radovednosti. Ostanimo še nekoliko pri nedolžni otroški radovednosti! Ko otroku rečemo, da nekaj ni lepo – bo vprašal: »Zakaj?«. In ko mu rečemo, da nekaj ni dobro, bo enako vprašal. In ta zakaj se pojavi prav povsod. Tudi pri vrednotah.
V svoji psihoterapevtski praksi, še posebej pri delu z mladimi, sem se s tem velikokrat srečal. Naj tu omenim le nekaj takšnih »čudnih« vprašanj, s katerimi sem se srečal!
Ko sem se z mladimi pogovarjal o drogah, sem pogosto slišal vprašanje: »Saj vse vem, kar pravite, ampak zakaj jaz tega ne bi smel poskusiti?«
Ko sem se pogovarjal o zdravem življenju, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj si pa jaz sploh moram želeti biti zdrav?«
Ko sem se pogovarjal o poklicnem usmerjanju, sem slišal vprašanje: »Zakaj pa je sploh treba delati?«
Ko sem se pogovarjal o glasbi, o dobri glasbi, sem se ob komentiranju kake res sporne in slabe skladbe, srečal z vprašanjem: »Zakaj pa je to slabo, zakaj ne bi bilo to lahko dobro?«
Ko sem se pogovarjal o dobrodelnosti, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj bi pa jaz sploh moral drugemu nekaj delati, če on tega meni ne dela?«
Ko sem se pogovarjal o dobrih medsebojnih odnosih, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj je pa sploh dobro, da živimo v dobrih odnosih z drugimi?«
In tako naprej, in tako naprej!

No, nekomu se zdijo morda ta vprašanja neresna. In v tem je problem! Ne, niso neresna, ampak so zelo resna. Mladi jih postavljajo zelo resno. In če smo pošteni, tudi odrasli, le da si jih mladi upajo postaviti odkrito in glasno, odrasli pa se ob teh vprašanjih – sprenevedajo!
Tudi takšna vprašanja so resna, saj vsa izhajajo iz človekove brezmejne radovednosti! Da ne govorimo o čisto temeljnih bivanjskih vprašanjih: kdo sem, od kod sem, zakaj sem na svetu, zakaj je treba trpeti, zakaj je treba umreti, kaj bo po smrti… In tista, na videz »brezvezna« gornja vprašanja – so pravzaprav še kako povezana s temi temeljnimi bivanjskimi vprašanji.
Da, od kod so vrednote? Kdo jih je postavil? Zakaj jih je treba spoštovati? Kdo jih lahko spremeni?...
Vse to so vprašanja, na katera za gotovo ni znanstvenega odgovora, na katere znanost ne zna in brez dvoma tudi nikoli ne bo znala odgovoriti! Na to vprašanje odgovarja vera! In zato je vera veliko več kot le vrednota: vera je temelj, izvor vrednot! Če pade vera – padejo tudi vse vrednote, pade človeška civilizacija!
Brez temeljev vere so vrednote le nekak skupek pravil, predpisov. V življenju res srečujem tudi ljudi, ki niso verni v smislu pripadnosti neki verski skupnosti, živijo pa zelo v skladu z vrednotami. Vendar če jih spoznamo pobliže, bomo takoj ugotovili, da v te vrednote zelo – verjamejo! Torej SO verni! Tako kot, resnici na ljubo, srečujemo tudi ljudi, ki sami sebe razglašajo za verne – jim je pa njihova vera le skupek predpisov in običajev – z vero vred pa imajo zanje tako vrednost tudi vrednote!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 4, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk