Družinske vrednote

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vzgoja za vrednote 01

Ne moremo začeti našega sprehoda skozi vzgojo konkretnih vrednot drugače, kot pri družini. Problem je kar večplasten: v družini otrok dobi prve in najpomembnejše informacije o svetu, dobi temelje vseh vrednot – in si tudi postavlja temelje precej širokemu krogu vrednot, ki mu pravimo kar »družinske vrednote«. Gre za vrednote, ki se tako ali drugače povezujejo z družino, njenim obstojem, pomenom, vlogo, načinom vzpostavljanja, vzdrževanja, prekinjanja medsebojnih odnosov, posebej odnosov do otrok in starejših…

Obče znana resnica je, tudi v naših sestavkih o vrednotah smo jo že nekajkrat ponovili, da je najpomembnejše vzgojno sredstvo zgled. To pomeni, da najpomembnejše temelje družinskih vrednot otrok dobiva – pač s tem, da odrašča v nekem družinskem okolju. Kakršni so odnosi v tem okolju, tak zgled otrok dobiva, in takšne temelje družinskih vrednot si postavlja.
Toda to zveni preveč trdo, togo, nekako deterministično, na način »vdanosti v usodo«. Posebej je to pomembno v našem času, ko dobra tretjina vseh naših otrok ne odrašča v popolnih družinah. Torej odrašča ob zgledu, da je »družina« nekaj nejasnega, neotipljivega, krhkega, neobstojnega… Toda, da ne bom krivičen: tudi med »popolnimi« družinami je zelo velik del takih, v katerih otroci niti slučajno niso deležni »zgleda lepe, dobre, zdrave, varne… družine«. Ali lahko vse te otroke kar »odpišemo«, ker niso deležni dobrih zgledov? Nikakor ne! In še več kot to! Življenje nas uči, da si tudi z odraščanjem v družinah, ki nikakor niso »zgled dobre družine« ,otrok lahko privzgoji zdrave družinske vrednote.
Prav o tem želim spregovoriti – ne na način nekega idealiziranja in izključevanja, ampak z zavedanjem in sprejemanjem resničnosti časa in razmer, v katerih živimo. Pač: v neki »dobri« družini otrok dobi temelje družinskih vrednot nekako »mimogrede«, tako da se zgleduje po svoji družini. Kjer temu ni tako – je pač potrebno, da starši (ali vsaj eden od njiju) nameni vzgoji družinskih vrednot posebno skrb! In o tem želim nekaj spregovoriti!

Vzgoja za vrednote 06bSplošno o »družinskem zgledu«. Vsak majhen otrok doživlja svoje starše kot idealne, kot najboljše, najpopolnejše starše. Napak svojih staršev preprosto ne vidi. To sicer ne pomeni, da jih ne občuti – občuti, doživlja prav vse, kar se dogaja v družini.
Vzemimo primer nasilja v družini. Tudi otrok, ki s strani svojih staršev, ali enega od njiju, doživlja nasilje, ali je priča nasilju med staršema, to nasilje občuti, doživlja kot nasilje, ob tem trpi, v njegovi osebnosti se oblikuje travma nasilja. Toda kljub temu doživlja tudi tega svojega nasilnega starša kot »najboljšega« - in v njem se počasi oblikuje »zgled« nasilja – nasilje začne sprejemati kot način družinskih odnosov. Podoba družine bo v njem povezana z nasiljem. To je zgled nasilja, ki se na ta način prenaša iz roda v rod. Želel si bo tudi sam ustvariti družino, kasneje se bo morda na razumski ravni celo opredelil za nenasilje. Toda, v nekih kritičnih, obremenjujočih situacijah se bo, zaradi izkušnje (zgleda) nasilja kot načina za reševanje zapletenih problemov – tudi sam zatekel k nasilju. Če se bo hotel tega rešiti, zgolj deklaratorna opredelitev za nenasilje ne zadošča, potrebna je terapevtska predelava izkušnje nasilja – a to je že druga zgodba. Kako pa lahko pomagamo otroku, ki odrašča v takem okolju? Če je eden od staršev nasilen, je zelo pomembna vloga drugega starša. Če je drugi starš (običajno mama) v taki družini pretirano prestrašen, nemočen, ostaja v vlogi žrtve – s tem le utrjuje pri otroku zgled nasilja, saj otrok »vidi, da se na drugačen način nič ne doseže«. Če taka mati grdo govori čez očeta, ga vpričo otroka kritizira in podobno – spet v bistvu pritrjuje izkušnji nasilja (otrok si ustvari lažno sliko, po kateri je očetovo nasilje upravičeno . ker sta z mamo grda v odnosu do njega). Če mati skuša na različne načine otroka zaščititi pred nasiljem, pa to otrok občuti, doživlja kot oporo, varnost, ob mami se počuti varen. Očetovo nasilje mu je še vedno travma, očetovega nasilja ne razume. Vendar bo zmogel kasneje, z odraščanjem, tudi to sprejeti. Imel bo oba zgleda – zgled nasilja in zgled občutka varnosti na nenasilen način. Zato se bo do izkušnje nasilja lahko opredelil – in lahko sam sploh ne bo nasilen, ampak bo znal lepo razreševati družinske konflikte. Zgled nasilja, ki ga je doživljal, mu bo pomembna, koristna (čeprav boleča) izkušnja, ki mu bo pomagala pri oblikovanju svojega življenjskega odnosa do nasilja, torej si bo lahko kljub tako obremenjujočim izkušnjam, zgledom, lahko oblikoval zdrave družinske vrednote.

Zgled je torej vedno celosten odnos, odnos v kontekstu tudi drugih družinskih vrednot. To pa pomeni, da za oblikovanje zdravih družinskih vrednot otroci pravzaprav ne potrebujejo nekih idealnih, popolnih družin brez napak. Škodljiv vliv vzgojnih napak ali »slabih zgledov« je mogoče blažiti, zmanjševati, če se teh napak zavedamo, si jih priznavamo, in se temu primerno odzivamo. Pri tem si lahko izdatno pomagamo z različnimi vzgojnimi pripomočki.

Pravljice. Pravljice so od nekdaj veljale za močno, pomembno vzgojno sredstvo. Še prav posebno so pomembne pri vzgoji vrednot. Zato pa ni vseeno, kakšne pravljice otrok posluša. Družina naj bi bila za otroka prostor, v katerem se počuti varen, sprejet. Delček svojih morebiti nezadovoljenih potreb po varnosti otrok lahko prepoznava in nadomestno zapolnjuje prav s pomočjo pravljic. Otrok se vedno istoveti z nekimi junaki iz pravljice, s tistimi, ki so mu po nekih njegovih merilih najbližji. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da majhen otrok še ne loči dobro med neresničnim svetom pravljic in resničnim, svetom – in prav v tem je nekaka moč pravljic. Pomembno je torej, da otrok posluša pravljice, v katerih najde, prepoznava pozitivne junake, s katerimi se lahko istoveti. To velja tudi za družine. Pomembno je, da otrok posluša pravljice, v katerih »nastopajo dobre družine« - pri čemer je čisto vseeno, ali gre za ljudi, živali ali neka pravljična bitja. Pomembni so lepi, dobri odnosi, v katerih se junak, s katerim se on poistoveti, počuti varen, sprejet.

Vzgoja za vrednote 06cDobri starši so tisti starši, ki znajo, zmorejo tudi morebitne resne primanjkljaje iz svoje družine do neke mere blažiti s pomočjo pravljic.
Naj to ilustriram z dvema primeroma! Če ostanem pri primeru nasilnega očeta – mama lahko otroku pomaga z različnimi pravljicami: s takimi, pri katerih nastopajo ljubeči, skrbni, nenasilni očetje (drugačna, pozitivna pravljična izkušnja); tudi s pravljicami, pri katerih nastopajo nasilni očetje, a za izbruh nasilja ni kriv »poredni otrok«, ampak kaki drugi, zunanji sprožitelji, in se izbruh za otroka konča ugodno. Vsekakor se mora taka mama izogibati pravljicam, v katerih je vzrok za izbruh očetovega nasilja »poredni otrok«! Drug primer, primer enostarševske družine, matere z otrokom. Tudi ta mati naj otroku pripoveduje pravljice, v katerih nastopajo popolne družine. Naj se izogiba indoktrinarnim pravljicam: takim, v katerih »hudobni oče zapusti družino«, v katerih »je lepo in mirno, ker ni očeta, ki bi delal zgago« in podobno.
Seveda bodo takšne pravljice izzvale pri otroku vprašanja, ki se nanašajo na svojo družino. Mati mora biti na takšna vprašanja pripravljena – že postavitev takšnega vprašanja pomeni, da se otrok počuti dovolj varen! Otroku naj odgovori, starosti primerno – in le to, kar otrok od nje pričakuje. Nikar naj pri tem ne prehiteva, in otroku razlaga stvari, ki jih on ne more razumeti in sprejeti. Otrok se zadovolji tudi z delnim, skopim odgovorom -. Da le ohranja občutek, da JE MATI NJEGOVO VPRAŠANJE SPREJELA, GA RAZUME, MU GA DOVOLJUJE – DA JE TOREJ S SVOJIM VPRAŠANJEM SPREJET!
Pri pravljicah pa ni pomembno le to, da otrok posluša primerne pravljice. Pomembno je tudi, da ima poslušalca, da pravljice lahko tudi sam pripoveduje, da si jih celo sam izmišlja. Dobri starši bodo v teh otrokovih izmišljenih pravljicah vedno lahko prepoznavali svojo lastno družinsko situacijo, sebe, svoje družinske odnose. Seveda, skozi otrokovo doživljanje! Pravljica je sedaj za otroka postala nekak ventil, s pomočjo katerega sprošča svoje napetosti. Pri tem se bo lahko včasih zgodilo, da bo otrok povedal kaj zelo »čudnega«, izkrivljenega, morda celo kaj takega, kar se nam bo zdelo v nasprotju z družinskimi vrednotami. A ga zaradi tega ne kritizirajmo! Če se kak njegov pravljični zaplet ali razplet zdi »prehud«, se poskušajmo sami postaviti v vlogo nekega junaka iz pravljice, morda tistega ki je največja žrtev, in s pomočjo sporočil tega junaka spodbudimo otroka, da išče drugačen razplet, takšen, ki bo tega junaka bolj razveselil! Tudi to je način, kako s pomočjo pravljic otrok oblikuje zdrave nastavke družinskih vrednot, do neke mere pa blaži tudi škodljive vzgojne vplive!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene ob pravem času.

(Pregovori)
Nedelja, 3. Julij 2022
Na vrh