Celostnost v vzgoji vrednot

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vzgoja za vrednote 01

Razmišljanje o tem, kako delujejo vrednote, smo sklenili z ugotovitvijo, da je delovanje vrednot odvisno od tega, kako so ponotranjene. Če vrednote delujejo le kot neki skupek pravil, načel, stališč…, je njihova vloga v posameznikovih odločitvah vprašljiva.

Srečujemo se s kar veliko pestrostjo védenja in delovanja ljudi, ki kaže na velika odstopanja od vrednot:
V prvi skupini so ljudje, ki so vzgojeni brez vrednot in vrednot ne poznajo. Takim ljudem so pač osnovno vodilo v življenju njihove potrebe. V razmišljanju o potrebah pa smo ugotavljali, kako nejasno je razlikovanje med človekovimi pristnimi, naravnimi potrebami – torej tistimi, katerih zadovoljevanje je nujno potrebno za življenje posameznika – in potrebami, ki so umetno vsiljene z zunanjimi vplivi, v resnici pa za človekovo življenje niso zelo pomembne. Tak človek je nezmožen prepoznavanja svojih lastnih potreb in svobodne izbire med njimi, saj so človeku najpomembnejša opora pri tem prav vrednote. V naši družbi, v našem času je tak človek tipični potrošnik, ki zlahka prestopa moralne in tudi zakonske norme.
V drugi skupini so ljudje, ki so vzgojeni v zelo togem okolju, kjer vrednote pomenijo pravzaprav »nedotakljiva pravila«, kjer so vse vrednote strogo podrejene verskim ali drugim prepričanjem – in so tudi ta prepričanja skrčena na skupek pravil, norm, načel, ki urejajo vsakdanje življenje. Tak človek postane suženj svojih vrednot, načel – torej fundamentalist. Če se tak človek po kakršnihkoli okoliščinah znajde v drugačnem okolju, z drugačnim načinom življenja, je v nevarnosti, da zavrže vse svoje vrednote – in postane »goreč pristaš novih prepričanj« - torej fundamentalist nove ideologije.
V tretji skupini so ljudje, ki so vzgojeni v okolju, ki jim ponuja preveč očitna dvojna merila: eno so deklarirana načela, deklarirane resnice – drugo pa je resnično življenje. Tak posameznik vrednote lahko sicer dobro pozna – jih pa ni sprejel za svoje, torej tudi sam živi »dvojno življenje«. Pozna in priznava vrednote, pričakuje od drugih, da bodo živeli v skladu z njimi, sam pa živi le pod vplivom svojih potreb, resničnih in tistih, ki jih pač postavi v ospredje svojih življenjskih ciljev. Vrednote so torej v tem primeru podrejene potrebam!

Torej smo pri vzgoji! Vzgoja pa je zapleten proces, ki ga sooblikujejo zavestni, načrtni vplivi staršev, učenje, nezavedni procesi, ki jim je otrok pasivno ali aktivno priča, v katere je vključen (od prenosa vzorcev, do travmatskih izkušenj), vplivi vrstniškega okolja, vplivi učiteljev in vzgojiteljev, vplivi širšega okolja (od vplivov medijev, do vplivov, ki jih imajo živi stiki z okoljem).
Vzgoja za vrednote 05bZ vzgojo »brez vrednot« se tu ne bomo ukvarjali – starši, ki tako vzgajajo svoje otroke, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo brali teh sestavkov!
O togi vzgoji kaže vsaj nekoliko spregovoriti! Včasih imam občutek, da se tudi znotraj krščanskih skupnosti srečujemo s pogledi in razmišljanji, ki podpirajo takšno vzgojo – pa čeprav je ta podpora zelo prikrita, skrita za zelo lepimi idejam… Pri tem se morda celo sklicujejo na svetopisemske odlomke, ki podpirajo trdo vzgojo, na nekaterih mestih celo nasilno. Nikakor ne mislim trditi, da si ta svetopisemska mesta zgrešena - gre le za to, da jih ne smemo uporabljati iztrgano iz konteksta in celote. Ne samo na drugih mestih – celo tudi v istih knjigah in istih poglavjih Sveto pismo govori tudi o ljubezni, o spoštovanju otrokove osebnosti in o preizkušnjah. Predvsem pa o svobodni volji, o svobodi: že na samem začetku, v poglavjih o stvarjenju sveta, beremo, da je Bog dal človeku svobodno voljo. Taki starši pa s preveč togo, avtoritarno vzgojo to svobodo, ta izjemni božji dar, v otroku uničijo, zlomijo – in vzgajajo svojega otroka v podredljivo osebnost, ki nima samospoštovanja, ki ne živi v svobodi, ampak v strahu. Otrok, ki se pretirano boji svojih staršev, se tudi (če je verno vzgojen) pretirano boji Boga. Vrednote, ki jih ob tem prevzame, temeljijo na tem strahu. Ko tak otrok odraste, lahko ostane in živi kot toga, podredljiva, nesamostojna, nezaupljiva osebnost – ali pa se ob srečanju s svobodo, ki jo danes zunanji svet poudarja v tako sprevrženi obliki – navidezno »osvobodi« tega strahu – in s tem, ko odvrže strah, odvrže tudi vrednote!
Ko govorimo o vzgoji z »dvojno moralo« moramo spet razlikovati vsaj med dvema velikima skupinama te dvojnosti.
Prva je dokaj obče znana in prepoznavna – gre za tisti znani vzorec, ki ga tako lepo zna prav vsakdo prepoznati in opisati – pri drugih: za vzorec »eno delati – drugo učiti«. Za vzorec torej, kjer starši otroke sicer lepo vzgajajo, v pravih vrednotah – ampak sami ne živijo skladno s temi vrednotami. Že stara ljudska modrost ve, da je najmočnejše vzgojno sredstvo zgled. Z življenjem, ki je v nasprotju z deklariranimi vrednotami, pa dajemo otroku zgled, da se vrednot ni treba držati. In velika verjetnost je, da bo ta otrok vrednote dobro poznal, jih načelno priznaval, sam pa se jih s svojim načinom življenja ne bo držal, bo živel mimo teh vrednot!

Druga skupina pa so starši, ki svoje otroke vzgajajo s pretirano popustljivostjo, permisivnostjo, z razvajanjem. Tudi ti otroci se vrednot »naučijo«, jih torej poznajo, lahko celo zelo cenijo, spoštujejo, jim vrednote »zelo veliko pomenijo«, toda sami ne živijo v skladu z njimi, saj tega starši od njih niso zahtevali, in živijo v neki življenjski drži, kot da vrednote veljajo le za druge!
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pomeni »življenje v skladu z vrednotami«. Ali to pomeni, da bomo vedno, povsod in dosledno živeli tako, da bomo uresničevali vrednote? To je resnično nemogoče! Najprej že zato, ker že vrednote same tega ne dopuščajo! Vzemimo kot primer dve zelo »močni« vrednoti: skrb za svoje zdravje in dobrodelnost. Če hočem »zelo dosledno« skrbeti za svoje zdravje, bom kaj hitro prišel do situacije, ko mi bo za karkoli drugega zmanjkalo časa, predvsem pa se bo hitro začel nevarno širiti krog tistih dejavnosti in opravil, ki ogrožajo moje zdravje! Če se zelo zagnano predam dobrodelnosti, se pa lahko kaj hitro znajdem v situaciji, ko zanemarim skrb zase, za svoje zdravje (tu ne mislim le na telesno, ampak tudi duševno zdravje). Potrebna je torej »prava mera«, »zdrava mera« vsega. A kje je ta »zdrava mera«? Odgovora na to vprašanje ni! Odgovor je v tem, čemur rečemo: človekova svobodna izbira!
Vzgoja za vrednote 05cČlovek torej ne živi v skladu s svojimi vrednotami šele takrat, ko »postane popoln«, ampak ko živi zavestno in odgovorno, ko se trudi živeti v skladu z vrednotami in ko pri tem čim bolj zavestno izbira med sprotnimi možnostmi, ki jih ima na voljo! Kaj pa Jezusov poziv »Bodite popolni…!«? Jaz ga razumem v luči prej povedanega: torej, prosto povedano, zavestno se trudite postajati vse bolj popolni, vse bližje temu idealu popolnosti – pa čeprav je bolj ali manj jasno, da tega ideala do konca svojih zemeljskih dni ne bomo uspeli uresničiti!

Sedaj pa je že čas, da rečemo nekaj o tem, kako otroka vzgajati, da bo kot odrasel človek živel v skladu z vrednotami in da se bo kot svoboden človek zavestno trudil v svoji rasti, v približevanju popolnosti!
Strokovnjaki nas učijo, da se vrednote oblikujejo pri otroku v najstniških letih, v adolescenci. Toda to ne pomeni, da se vzgoja za vrednote začne šele v najstniških letih in še manj, da se v najstniških letih konča. Vzgoja za vrednote je proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo! Starši s svojim vzgojnim poslanstvom torej krmilijo, uravnavajo ta proces le do določene stopnje, do otrokove odraslosti, osamosvojitve. Od tu dalje ga pelje posameznik sam. Seveda ne povsem samostojno, še vedno pod vplivom celotnega okolja (v katerega sodijo še vedno tudi starši), vendar ima glavno vlogo sam! Prav to dejstvo pa še posebej poudarja vzgojno vlogo staršev: ta del procesa, ki se začne v najzgodnejšem otroštvu, namreč zelo pomembno vpliva na to, kako ga bo otrok sam nadaljeval, ko odraste!
Proces vzgoje za vrednote se začne s postavljanjem meja in pravil, z zapovedmi in prepovedmi! To se morda čudno sliši, pa vendar drugače ne gre. Otrok vrednot ne razume, ne dojema. Vrednote so abstraktne, niso stvarne, konkretne, otrok pa dozori, postane zmožen abstraktnega mišljenja in dojemanja šele okrog 9., oz. 10. leta starosti. Pred tem pa je zmožen razumeti, dojeti konkretna pravila, zapovedi, prepovedi, navodila, pojasnila… Otrok sicer zelo želi dobiti pojasnila, tolmačenja, razlage; radoveden je, in po tem sprašuje. Zmore pa sprejeti, dojeti, razumeti le zelo konkretne, stvarne razlage. To velja tudi za vrednote. Že majhen otrok se srečuje s temeljnimi vrednotami: s tem, kaj je lepo in kaj ni lepo, kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj pomeni delati dobro, kaj delati škodo, krivico…, pa tudi, kaj pomeni dom, družina, vera… A vse to otrok sprejema na zelo konkretnem nivoju. Večino tega otrok sprejme preprosto na čustveni podlagi – ker prihaja od staršev, ker si s spoštovanjem nekih starševskih zahtev, zapovedi, prepovedi, pridobi naklonjenost staršev, se izogne kazni… Vzgoja vrednot se začne torej sila preprosto – s tem, kar čisto vsak od staršev dobro zna in obvlada! Pomembno je, da starši zanjo otroku pojasniti, utemeljiti, zakaj nekaj od njega zahtevajo, da torej dopuščajo, spodbujajo njegovo radovednost. Ko dozori otrokova zmožnost abstraktnega mišljenja, pa je pomembno, da ta pojasnila presegajo nivo stvarnega, da se premikajo v polje duhovnih, presežnih razlag.
Že zgodaj v otroštvu, še posebej poudarjeno pa v najstniških letih, pa se dogaja proces ponotranjenja vrednot. Tudi ta proces traja vse življenje. V otrokovem življenju pa je ta proces v veliki meri določan z njegovimi možnostmi eksperimentiranja in s tem bogatitve lastnih izkušenj. Dokler otrok spoštuje neko prepoved, ker starši od njega to zahtevajo – to ne bo njegova vrednota. Če pa bo z lastno izkušnjo prišel do spoznanja, uvida v to, da je spoštovanje tega načela nekaj dobrega, koristnega, pomembnega – bo vrednota postala – NJEGOVA, se bo z njo poistovetil. In prav to naj bi bil poglavitni cilj vzgoje za vrednote: ustvarjanje pogojev, možnosti, da otrok vrednote ponotranji.

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Bedastemu ne pristoji slovesen govor, plemenitemu človeku še manj lažnivo govorjenje.

(Pregovori)
Četrtek, 21. Oktober 2021
Na vrh