Svoboda

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vzgoja za vrednote 01

Svoboda kot vrednota sodi v sam vrh tako imenovanih »lestvic vrednot«, to je naborov vrednot, ki jih s pomočjo različnih raziskovalnih postopkov strokovnjaki sestavljajo tako, da kažejo tudi vrstni red po pomenu, ki jim ga ljudje pripisujejo. Najbrž je tako že od pradavnine. Kristjani najdemo za takšno domnevo dovolj dokazov že v Svetem pismu, ki tako veliko piše prav o svobodi. Že sam začetek, pripoved o stvarjenju sveta in človeka, postavlja svobodo v središče pozornosti, saj beremo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal »svobodno voljo«.

Svoboda pa ima dva temeljna pomena:
- »Svoboda od« ali prostost, kar pomeni neko zunanjo svobodo, prostost brez omejitev. Že v zgodbi o Adamu in Evi beremo, kako zelo močna in na neki način »nenasitna« je ta težnja po prostosti pri človeku. Adam in Eva sta imela praktično popolno svobodo, brez vseh omejitev – razen ene same, ne jesti od prepovedanega drevesa. In vendar je postala že ta ena sama zunanja omejitev preveč, Evi se je porodila ideja, da ju ovira v njuni svobodi – in sta to edino mejo, omejitev prestopila. Beremo: hotela sta postati »kakor Bog«, torej brez vseh zunanjih omejitev, popolno svobodna. In potem naprej vsa zgodovina Izraelskega ljudstva , vsa Stara zaveza, je prežeta z nenehnimi boji »za svobodo« - torej boji z »zunanjimi sovražniki«, ki so Izraelcem hoteli odvzeti svobodo – pa tudi z notranjimi spopadi med Izraelci sami, s spopadi za moč oblast – oblast pa vedno pomeni kontrolo nad zakoni, pravili, torej svobodo! Toda ne gre samo za Izraelsko ljudstvo – tudi vsa človeška zgodovina nasploh je prežeta s temi »boji za svobodo« - od pradavnine, pa do današnjih dni! In kadar ljudje skušajo neko vojno označiti kot pravično – vselej rečejo, da je to vojna za svobodo!
- »Svoboda za«, kar pomeni možnost izbire, možnost, da se posameznik sam »po svoji svobodni volji« odloči za nekaj. Ta svobodna volja je človekova notranja stvar, ni več v tako veliki meri odvisna od zunanjih dejavnikov. Tudi o tej svobodi govori Sveto pismo. Vendar je zanimivo, da Stara zaveza govori o njej dokaj medlo, nejasno, jo le nakazuje, in še takrat jo zelo povezuje s tisto prvo »svobodo za«. Povsem jasno, rekli bi lahko na nov način, pa jo opredeljuje šele Jezusov nauk. Z Jezusovim naukom je torej pojem svobode dopolnjen. Predvsem je pojasnjeno bistveno dejstvo: človekove notranje svobode ne more omejiti nobena zunanja omejitev, niti zapor, celo niti usmrtitev!

Vzgoja za vrednote 07bV današnjem času je svoboda še posebej visoko postavljena. A zdi se, da se je človeštvo nove dobe močno odmaknilo od tiste pristne, rekli bi višje stopnje svobode, od »svobode za« ter se pomaknilo nazaj k nižji »svobodi od«. Devetnajsto in dvajseto stoletje sta že v širšem družbenem in političnem smislu zaznamovani z »boji za svobodo« in revolucijami, ki naj bi »človeka osvobodili«, pa tudi z najrazličnejšimi gibanji, verovanji in miselnostmi »za človekovo osvoboditev«.
Pravzaprav bi zadostovalo že to, da bi dovolj kritično ovrednotili človekova prizadevanja za »osvoboditev« v teh zadnjih dveh stoletjih – in bi se lahko dovolj naučili. Vsa ta prizadevanja so v ospredje postavljala neko zunanjo svobodo, prostost: obljubljala ukinitev pravil, omejitev, zakonov, odpravo vsega, kar naj bi »omejevalo svobodo« - torej je šlo predvsem, ali celo izključno za to zunanjo svobodo. Pri tem pa so vedno odpravljena pravila in omejitve nadomeščali z novimi, svojimi - ne da bi upoštevali, da tudi ta pravila prav tako pomenijo omejevanje te idealizirane svobode. Največji paradoks pri tem je pravzaprav naša zahodna demokracija, ki jo pojmujemo kot »najvišji dosežek človeške demokratične, svobodne družbe v človeški zgodovini«. Toda pri tem spregledujemo, da prav nobena družbena ureditev v človeški zgodovini ni imela toliko predpisov, zakonov ter omejitev in prav nobena ni postavljala novih in novih predpisov ter omejitev tako naglo, kot prav ta naša demokracija!
Pa pri tem ne mislim zapeljati tega zapisa v neko počez politiziranje, saj ima ta zapis vzgojni namen. Želim le poudariti, da je neka »popolna svoboda« le iluzija, ki nosi v sebi kal Evine praželje – »biti kakor Bog«! V resnici neke popolne prostosti ni! Človek je vedno z nečim od zunaj omejen: že s pogoji fizičnega življenja (zrak, toplota, hrana, gibanje…), pa tudi s pogoji sobivanja z drugimi ljudmi in živimi bitji nasploh!

Vzgoja za vrednote 07cIn prav tu se začne vzgoja za svobodo! Res je to sicer paradoks, navidezno nasprotje – ampak tega je tudi sicer v življenju zelo veliko. Vzgoja za svobodo se torej začne s postavljanjem pravil, meja, omejitev! Otrok mora najprej spoznati in sprejeti omejitve, v katere je postavljen v življenju in šele potem se lahko začne zavedati svoje resnične, prave svobode življenja in »svobodne izbire« - znotraj teh omejitev.
Postavljanje meja, omejitev, pravil… se začne pri otroku že zelo zgodaj. Zgrešena je torej miselnost, ki se je zelo razširila, da je otroku najprej potrebno zagotoviti »varno in srečno, brezskrbno otroštvo« - vse drugo pa pride kasneje. Že dojenčku je potrebno postavljati neke omejitve, seveda znotraj tega, kar zmore dojeti in sprejeti. Angleški otroški zdravnik in psihoterapevt Gordon Wheeller je postavil trditev, da je za otroka največje zlo »idealna mama« - torej mama, ki skuša v vsem in vedno ugoditi, ustreči otroku, mu biti sužnja… Že dojenček mora dojeti, da ne more biti vsaka njegova potreba takoj in brezpogojno zadovoljena.
Postavljanje pravih meja in omejitev pa se začne takoj, ko se otrok začne zavedati okolja, ga raziskovati, osvajati, se gibati, postavljati svoje želje in zahteve – pravzaprav se to začne dogajati že v prvih mesecih, še preden otrok shodi. To pomeni, postavljanje jasnih pravil o tem, kaj otrok sme in česa ne sme, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je primerno in kaj ni… Če hočemo, da bo te meje, pravila, omejitve… otrok sprejel, mu jih je potrebno najprej postaviti na dovolj jasen način, tako da otrok to razume. Dvoumno postavljene meje, meje, ki jih otrok ne razume, so huda ovira na poti v svobodo! Prvo pravilo je torej: jasnost v postavljanju meja.

Vzgoja za vrednote 07dDrugo pravilo je: možnost eksperimentiranja z mejami. Ni dovolj, da otroku postavimo meje, potrebno mu je omogočiti, da »prepozna, kaj je na drugi strani«, torej da spozna, kaj se zgodi, če mejo prestopi. Gre torej za učenje po pravilu lastne izkušnje, »lastne kože«. Otrok naj, kjer je le mogoče, sam izkusi, da meje niso le neka starševska muha, ampak da mu prestopanje meja res prinese neugodne posledice! Kadar pa te lastne izkušnje ni mogoče dopustiti (primer: otroku postavimo pravilo, da ne sme stopiti s pločnika na cesto – in ne moremo si dovoliti, da bi čakali, da otrok krši pravilo – in ga avto povozi!), je potrebno to zanj neugodno posledico ustvariti že ob minimalnem poskusu kršitve pravila, s kaznijo! Vzgoja res ne more sloneti na kazni, ampak kazni se pri vzgoji ni mogoče izogniti! Torej, pozor: tudi starši, ki so pretirano zaščitniški, vzgojijo otroka v nesvobodno osebnost!

Sodobni učitelji »svobode« trdijo, da je bistvo svobode v možnosti izbire. To je res! Toda, tudi svobodne izbire se mora otrok naučiti. To učenje pa se prav tako začne že zelo zgodaj, že pred tretjim letom, čisto zaresno pa nekje v tej starosti. Takrat se otrok že nauči postavljati svoje želje in zahteve. Govorimo o obdobjih »otroške trme«, ki pomenijo prav to: da se je otrok začel zavedati samega sebe, svojih želja in potreb. In tu se začne vzgoja za svobodno izbiro. Tako kot imamo odrasli vedno različne želje, vedno več želja, kot jih je mogoče v nekem trenutku uresničiti, izpolniti, je to že pri otroku. Najprej je torej potrebno, da otroka učimo izražanja svojih želja. Mama, ki vedno »ugane«, kaj si otrok želi, ki je ponosna na to, da »vedno ve, kaj otrok želi«, je slaba mama, ker otroku ne da možnosti, da bi prepoznaval in izražal svoje želje! Pri tem je potrebna strpnost in odprtost. Strpni, potrpežljivi starši bodo kmalu ugotovili, da si otrok želi istočasno več stvari – in ga lahko takoj »postavijo pred izbiro«. Bistvo izbire je torej v tem, da otrok izbira med različnimi stvarmi, ki si jih istočasno želi.

Vzgoja za vrednote 07ePri tem pa se neopazno, brez prevelikega »filozofiranja«, »nakladanja« uči še tretjega stebra svobode – to je odrekanje! Brez odrekanja ni svobode! Svobodna izbira je zares opravljena takrat, ko se človek zavestno odreče neizbrani želeni stvari. Primer: otroka peljemo na sladoled, in ga postavimo pred vitrino s sladoledi, naj si izbere eno kepico. Seveda bi otrok rad vse, izbira zanj v resnici ni težka. A se zaveda, da se z izbiro ene kepice odreče drugim.
Seveda morajo starši pri tem vztrajati in omogočiti otroku, da utrjuje svoj občutek »svobodne izbire«, zadovoljstva pri tem, za ostaja trden pri svoji izbirah, odločitvah! Torej: vzgoja za svobodo res ni v tem, da otroku dopuščamo, da »dela kar hoče«!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh