Šesta Jezusova misel na križu

»Dopolnjeno je.« (Jn 19,30)

V Janezovem evangeliju je poslednja Jezusova misel na križu izražena v grščini samo z eno besedo: ‘Tetelestai.’ – ‘Dopolnjeno je.’ Koren te besede je ‘telos’ – ‘konec, zaključek, popolnost’. Tudi svoj pasijon Janez začenja s to besedo: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, (je) tem izkazal ljubezen do konca (eis telos).« (Jn 13,1). Telos je cilj, konec. To je tudi beseda iz besednjaka misterijev; pri teh kultih so jo uporabljali za posvetitev v skrivnost. Jezus pa nas na križu posveča v skrivnost ljubezni, saj nas je ljubil do konca, do popolnosti. Z besedno zvezo ‘Dopolnjeno je’ nam želi povedati: delo ljubezni je izpolnjeno, zaključeno. Na križu je Jezus v svojo ljubezen pritegnil vse človeško, celo nasilje morilcev, da bi nas spremenil. Na križu se je izpolnila njegova ljubezen, obenem pa je izpolnil, kar mu je naročil Oče. Zato Janezu pomeni križ Božje poveličanje Jezusa. Na križu najjasneje zasije njegova ljubezen in v njegovi ljubezni Božje veličastvo. Beseda ‘tetelestai’ zaključuje tudi grške misterijske kulte. Delo ljubezni je zaključeno in zgodila se je posvetitev v skrivnost ljubezni. Sedaj pa gre za to, da napolnjeni s to ljubeznijo zaživimo na nov način.
Z besedami ‘Dopolnjeno je’ ali v latinščini ‘Consummatum est’ preganja Jezus naš strah pred lastno negotovostjo. Mnogi ljudje imajo občutek, da njihovo življenje nima temeljev, na katerih bi lahko gradili.

• Če pogledajo v svoje otroštvo, občutijo to krhkost: manjka jim že osnovno zaupanje. Toliko je bilo negotovosti, da ta občutek krhkosti brez pravega temelja samo narašča.
• Drugi živijo v strahu, da bo njihovo življenje doživelo polom, da se bo njihova zamisel življenja izjalovila: lahko jim spodleti razmerje, življenjsko delo, v katerega so vložili vse, se sesuje. Komur spodleti, ima občutek, da je celota njegovega življenja razpadla v koščke in razpadlih delčkov ne more zbrati.
• Nekateri pravijo: sedim pred razvalinami svojega življenja. Zgradba, ki je bila videti tako lepa, se je sesula. Ni je mogoče več postaviti.
• Strah, da bo vse razpadlo, da ne bo več središča, ki drži vse skupaj, danes preganja številne ljudi. Niso razbite samo družine, tudi posamezniki se počutijo tako raztreščeni, kot da bi bili sestavljeni iz delčkov, ki jih ni mogoče sestaviti.

Tega strahu nas rešujejo Jezusove besede ‘Dopolnjeno je’ ali po latinsko ‘Consummatum est’ – “vse je povezano, vsi deli so sestavljeni”. Razvaline tvojega življenja se lahko obnovijo. Dele, ki jih sam ne moreš povezati, ti povezuje Jezus na križu. Tudi tu nam pomaga podoba objema: Jezus na križu me objema in povezuje v meni vse, kar hoče razpasti, kar že razpada, kar je porušeno. Strah, da moje življenje sestavljajo le koščki, premaga z besedami: »Dopolnjeno je. Končano je. Vse je ponovno celota.« Križ, ki v sebi združuje vsa nasprotja, dopolnjuje Jezusove besede, saj je na njem izpolnil svoje delo ljubezni. Njegova ljubezen vse poveže, kar je v nas razbitega. Skupaj drži vse, kar je razbito in grozi, da bo razpadlo.
Po teh besedah nagne Jezus glavo in izdihne. V svoji smrti se z ljubeznijo skloni k človeku in mu izroči svojega Duha. Skloni se navzdol, k vsem ljudem, ki so na tleh, k padlim, potrtim, razočaranim, obupanim. S svojim trpljenjem je Jezus na novo ustvaril človeka, ko je nanj izlil svojega Duha. Dokončna ljubezen, ki so jo dojeli vsi pod križem, se širi v svet in od takrat spreminja človeško zavest.

• To je moč, ki ozdravlja človeka.
• Iz te ljubezni izhaja gibanje, ki ga nič več ne more ustaviti.
• Duh, ki ga je Križani izlil na nas, je naše mišljenje in čutenje spremenil na tak način, kakor ni ne prej ne kasneje uspelo nobenemu dogodku.
• Jezusov Duh je postal izvir zdravega in ozdravljanja v nas, spreminjanja in poglabljanja naše zavesti.
• Duh, ki ga Jezus v smrti izlije na nas, združuje nebo in zemljo, povezuje Boga in človeka in poveže tudi v nas vse, kar je ločeno in razbito.

Osebne vaje

• Postavi se pokončno in razširi roke v križ. Drži roke vodoravno in si predstavljaj, da si kot Jezus pribit na križ. Pribit si sam nase, ti sam si svoj križ. Pred seboj temu ne moreš ubežati. Toda na križu je vse povezano med seboj, ne boš razpadel.
• Če si Jezusov položaj na križu predstavljaš kot objem, lahko objameš ves svet. Potem boš začutil, da ti v svetu ni nič več tuje. Prav vse: urejenost in kaos, nežno in divje, ljubezen in napadalnost, vse to je v tebi. In ko postaneš sam križ, vse to povezuješ.
• Ta tvoja drža križa je lahko naporna, toda če nekaj časa vzdržiš v njej, boš v sebi začutil veliko širino in osvobojenost. V tebi sme biti vse, vse je povezano z Jezusovo ljubeznijo, s katero te je na križu ljubil do konca – s tem pa je v tebi združil vse razbito. Sedaj lahko zaslutiš, kaj pomeni, da si rešen po križu. Iz razvaline nastaja nova celota, iz kaosa urejenost, iz razbitosti duše v duhovno zdravje.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk