Oh, ta gobarska strast

iz knjige Karel Gržan, JAZ, ČEPLIN ČARLI, 200 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, ilustracije Marjan Rožen, Koper, Ognjišče 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 16,50 €, s kartico zvestobe: 14,85 €.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

»Gobe nabiraš?« me vedno znova sprašujejo, saj domujem na jasi sredi gozdov.
»Nabiram jih le iz avtomobila,« hudomušno odvrnem. »Če zagledam gobo, ko se vozim po gozdnih poteh, se ustavim in jo poberem, sicer pa mi je gobarska strast popolnoma tuja,« pojasnim, da se kot človek, osvobojen zemeljskih privlačnosti, povzdignem nad človeško povprečje.
V gobah – še posebej v jurčkih, je nedvomno neka pritlehna privlačnost. Ne le zato, ker rastejo pri tleh (z dreves vsekakor ne visijo), pač pa tudi zato, ker lahko tako silovito razvnamejo naše strasti. Samo predstavljajte si situacijo (če že ne sebe, pa kakšnega izmed razvnetih gobarjev): Najprej opreza za plenom – previdno kot ris stopa po gozdnih tleh in opazuje, opreza – oprezno opreza …; in ko ga zagleda – jurčka namreč – samo kratek postanek v prevzetosti, a hip za tem že plane na plen. In ko ga drži v rokah – za tisti kocen, kolikšna potešenost v užitku!
Se strinjam. Seveda je razlika med človekom in risom; človek je zagotovo prerasel mačji rod. Risu zadostuje en zajec, strastnemu gobarju, samo en goban pač ni dovolj. Ko ga čisti na mestu, kjer ga je izruval iz zemlje (samo zato, ker upa, da iz ostankov požene nov plen), že opreza, če morda v bližini ne moli iz zemlje še dvojček žrtve, ki je pod nožem. In če zagleda še kakšnega jurčka – morda ne le dvojčka, pač pa na kupu kar celo družino in za povrh še sorodstvo, se vrže na tla in ves trepetajoč, s povišanim srčnim utripom, izruje enega za drugim prav vse gobane, pri čemer so mu gobarske omejitve prav malo mar. “Saj me nihče ne vidi”, si misli in polni košaro in mu je pri tem žal, da ni prišel v gozd kar s košem.
Ne, ne! Jaz vsekakor nisem takšen!
Vem… Kar čutim… Zastavlja se vam vprašanje: Če me ne prevzema gobarska strast, od kod tako natančno poznam simptome gobarske odvisnosti.
No, saj priznam… Pravzaprav, moral si bom priznati … Morda pa je sedaj priložnost, da se izpovem, kdaj in kako se je tudi v meni vzbudila strast, ki je lastna mnogim gobarjem.
***
Takrat, ko sem se preselil v dom sredi gozdov, sem bil ravnodušen, če se je sosed mimo mojih vrat odpravljal v gozd, »ker so tu blizu tebe dobri ‘placi’ za gobe,« kot je rekel.
Zaželel sem mu srečo in sem mu tudi privoščil tiste lepe gobane, ki jih je potem mimo mene ves žareč od prevzetosti in ponosa nesel k sebi domov. “Naj bo srečen,” sem si mislil, “če mu je to v veselje.” In sem vedel, da sem jaz takšne pritlehnosti že zdavnaj prerasel.
Toda … Sosedu sem privoščil gobarsko srečo ob njegovem prvem, pa tudi še drugem mimohodu z gobani. Pri tretjem pa … Nekje v meni se je dobrohotnost skalila. Kakor da mi je nekdo prišepnil v dušo: »Vsaj kakšnega gobana bi ti pa lahko ponudil.« “Saj res,” sem pomislil. »V tvojem gozdu jih nabira, pa jih nese k sebi domov,« je odzvanjalo v meni. »To ni pošteno. To ni pravično!« In me je zagrenilo.
Ko je šel sosed naslednjič v gozd tam mimo mene, sem vedel, da gre nabirat moje gobe in mi je bilo tudi zelo jasno, da je toliko sebičen, da mi ne privošči niti deleža in to od mojih gob iz mojega gozda.
»Bog dej, sosed!« me je pozdravil.
Če sem mu še prejšnjič odzdravil: »Bog dej, da bi našel dovolj gob,« sem mu tokrat namenil le hladno formalen: »Dober dan!«
Soseda je zdrznila zadržanost in tudi sam sem zaznal, da sem bil v pozdravu preveč suhoparen, čeprav je bil dan zelo soparen. Iz se je zopet oglasil tam v nemi tisti neznani nekdo: »V tej sparini gotovo rastejo gobe. Spet ti jih bo odnesel. Vse tvoje gobe bo pobral.«
Kolikor sem zmogel, sem prikril zamorjenost in se skušal uravnati v prijaznost, ko sem izustil: »Sem razmišljal, da bi šel kdaj s tabo po gobe.«
Sosed je zastal v koraku. »A, ja?« je izrekel, kar pa še zdaleč ni pomenilo, da ja. Prav nasprotno. »Ne bi rad, da ‘greš po gobe’ (v pomenu, da bi me pobralo), ker te še nucamo,« se je slaboumno pošalil. »Teren, kjer rastejo, je sila zahteven,« se je začel opravičevati, zakaj me noče vzeti s sabo in sem vedel, da mi mojih gob ne privošči.
Naslednje jutro sem se že ob prvem svitu odpravil ponje, a našel nisem nobene. Sosed jih je kakšno uro za mano nesel iz gozda polno košaro. In je bilo tako kar nekaj dni zapored, dokler ni nastopila suša in soseda ni bilo v gozd, ker pač gobe v suši ne rastejo. Pa še luna ni bila ta prava.
***
V tistih vročih dneh sem imel opravke v Ljubljani. Sprehodil sem se po (vsaj zame) najlepši ulici, ki je med stolnico in bogoslovjem polna cvetja. Na koncu te cvetne poti sem jih zagledal. Tam na mizi prodajalke: čudovite jurčke. In dobil sem navdih!
Kupil sem nekaj najlepših primerkov.
Doma sem vzel v roke največjo košaro. Z lubjem sem jo napolnil skoraj do roba. Nato sem na vrh položil čudovite jurčke s tržnice in se odpravil po ovinku čez gozd do hiše soseda. Sedel je na klopi pred hišo.
»Bog dej, sosed,« sem ga pozdravil.
»Bog dej,« mi je odzdravil. »Kaj pa je tebe pripeljalo tod mimo.«
»Tokrat me ni pripeljalo. Sem kar peš. Malce sem šel pogledat za gobami.«
»V našo hosto? Saj v njej ne rastejo! Pa še v takšni suši … In luna ni ta prava …«
»Res je, pri vas ne rastejo. Pri meni pa …,« sem rekel in privzdignil košaro, da so se v vsej krasoti zableščali tja k sosedu kupljeni jurčki. »Očitno je, da so dobri placi za jurčke le v moji hosti. Tudi v takšnem vremenu.« In sem z užitkom zaznal, kako je soseda zajela gobarska zavist. »Saj jih nisem nabral bogve koliko. Samo eno košaro,« sem razlagal in potem sem nastavil še vabo: »Vse polno malih gobanov sem moral pustiti v hosti. Je bila košara premajhna. Me bodo že počakali do jutra in med tem rasli.«
***
Prikrit za skalo sem ga pričakoval. Stopil je v moj gozd, da bi pobral moje jurčke – gotovo je računal na tiste mladičke, ki naj bi jih pustil rasti do jutri. Iz ravnine, kjer sem jaz iskal gobe, se je vzpel po strmini in skrbno pregledoval prostor. “A tu je ta plac,” sem ugotovil z zadovoljstvom in si ga vstavil v spomin.
Sosed ni našel nič. Potem se je po pobočju prestavil na sledeče mesto, ki si ga je bilo vredno zapomniti. Tudi tu ni imel sreče. Na naslednjem placu pa se je sklonil. In ga je pobral. Jurčka! In potem se je kljub suši in nepravi luni sklanjal in jih pobiral. Pri vsaki gobi, ki jo je odrezal me je zarezalo tam globoko pri srcu.
S precej napolnjeno košaro se je spretno spustil po pobočju in stopil iz gozda.
Ves prežet z zavistjo in poln strastnega upanja, da mi je pustil vsaj kakšnega jurčka, sem se zagrizel v kolena in vzel v zakup strmino. Še nikoli se nisem vzpenjal po tako strmem pobočju. Gnala me je misel na jurčka, ki me čaka tam zgoraj. Oprijemal sem se rastlinja in se vlekel navkreber. Sopihal sem in se vlačil tja k mojim gobicam. Končno sem prilezel na ravnino. Skrbno sem oprezal za plenom. Potem pa … Silovito sem kriknil. Noge mi je dvignilo v zrak in sem telebnil na tisto mesto, ki je malce višje od zadnje plati in zelo boli. (Ne vem zakaj pravijo temu mestu trtica, saj nima s trto prav nobene zveze.) V bolečini sem pretresljivo zacvilil. A nisem cvilil predolgo, ker mi je sapo pobralo. Osupel sem se kotalil po pobočju. Kot plaz, ki ne pusti za sabo nič kar bi bilo še stoječe, sem zarisal tudi sam sled na terenu.
Končno sem se ustavil. Zajavkal sem v bolečinah. “Ali bom lahko prilezel do doma?” sem pomislil in bi o tem še kaj mislil, če bi nekdo ne lomasti tja k meni. “Je medved, je volk?” (Od nedavna so tudi volkovi, ne le medvedje, moji sosedi.) “Takole ležeč, sem kot pečenka na pladnju,” sem vedel.
Ne, ni bil volk in ne medved. Bil je sosed.
»Pa sem ti rekel, da ne hodi po gobe, da ne boš ‘šel po gobe’,« je najprej izrekel.
»Zdrsnilo mi je,« sem zajavkal iz pritlehnosti tja gor k sosedu.
»Pa ne, da ti je zdrsnilo na jurčku, ki sem ga pustil gozdnemu lazarju, ki je lezel po njem.«
Nobenega lazarja nisem videl, kaj šele jurčka. Jaz bi mu ga gotovo vzel, če bi ga našel. Tako velikodušen kot sosed pač nisem.
Potlej je sosed pobiral iz tal – ne jurčke, pač pa je dvigoval mene. Kot mlado mače sem (m)javkal – ne vem, če samo od bolečine tam na trtici, morda bolj od obžalovanja, ker nisem našel vsaj enega jurčka – še tistega z lazarjem sem spregledal.
»Sem šel mimo tvojega doma in videl pred vrati košaro,« je rekel sosed. »Upam, da nimaš nič proti, ker sem vzel iz nje lubje in jo napolnil z jurčki, ki sem jih našel. Tiste tri uvele in črvive – gotovo jih nisi nabral danes v gozdu – pa sem postavil na stran.«
***
Ko razmišljam o sebi, je pošteno, če priznam: Ja, je v meni! Ta gobarska strast v meni še vedno pritajeno ždi in renči na vsakogar, ki si drzne vstopiti kraj mene v gozd in nabrati slastne gobane. No, je ena izjema. Sosedu mirno prepustim, da pobere tiste, ki jih sam ne dosežem. V svoji okroglini se pač ne bi rad še enkrat kotalil po strmini.v

K. Gržan, Oh, ta gobarska strast, v: Jaz, Čeplin Čarli, Koper, Ognjišče 2022, 79-85

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

izbira in pripravlja: Marko Čuk