Darilni bon

iz knjige Karel Gržan, JAZ, ČEPLIN ČARLI, 200 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, ilustracije Marjan Rožen, Koper, Ognjišče 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 16,50 €, s kartico zvestobe: 14,85 €.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Še pa še mi paše, ko se nekomu smilim. Že neznatne stiske tako rekoč redno izkoristim za smiljenje. Pravzaprav mi že nekaj manjka, če mi nič ne manjka. In ko tisti, na katere obešam svoje tegobe, rečejo: »Oh, revež, imate pa res naporen dan,« dopolnim njihovo spoznanje: »Da, dan bo zares zelo naporen« (poudarek je tokrat na ‘zelo’). In ker se čutim izjemnega v svojem poslanstvu – in se ve, junaki so tisti, ki so se v predanosti pripravljeni žrtvovati do konca, pojasnim: »Pa saj bom zmogel. Takšen sem. Pač ne morem iz svoje kože.«
Začelo se z mojim globokim vzdihom tistega dne, ko sem zopet poudaril svojo požrtvovalnost in seveda dodal, da takšen pač sem in da iz svoje kože ne morem.
»Oh, kako ste dobri!« – Oh, kako mi je godila naklonjenost sosedov tam na Razborju pod Lisco, kjer sem takrat župnikoval! – »Kot med ste dobri,« so poudarili in dodali: »Smo se odločili, da vam ob vašem rojstnem dnevu, ker ste kot med dobri, podarimo darilni bon za medeno masažo.«
»Za kaj?« sem se zdrznil. – Do nepoznanih stvari sem skrajno previden. Že prevečkrat sem se namreč brez sank dodobra nasankal.
»Za vašo kožo … za vas bo ta masaža blagodejna. Sprosti, umiri … Pa okrepi, da boste lažje zmogli vse napore,« so mi pojasnjevali in še dodali: »Je zoper glavobol, pa proti depresiji in kronični utrujenosti, izboljša krvni pretok …«
Nekaj sem zabrundal v zahvalo in zmedeno negotov odšel. Rože so cvetele in čebele so brenčale, ko sem stopal proti župnišču in si predstavljal: Roke na mojem telesu … (Kot celibaterju to ni običajno!) Bodo ženske? (Saj, če bi bile moške, bi bilo pa še huje!) In potem med, ki bo šel v potrato … Bilo mi je grozno.
To da izkoristim bon za masažo sem odlašal, sosedje pa so vztrajali. Ni bilo dneva, ko bi ne slišal: »Ste že bili na medeni masaži.« Saj si sploh nisem več upal omenjati svojih naporov. Že brez tega so mi pojasnjevali: »Masaža bo tako blagodejna za vaše počutje …«
* * *
In potem sem nekega lepega sončnega dne le zbral pogum in odšel, da doživim ‘blagodejnost’, ki je ne bi hotel več doživeti.
Prostor je bil prav prijeten: svetel, poln blagih vonjav, glasba za sprostitev … “Le kakšna/kakšen bo ta, ki ji/mu bom prišel pod roke?” sem razmišljal in silil v ospredje misli/predstave, ki bi me umirjale v pričakovanju.
No, potem je prišla. – Ja, bila je ženska, a bodite brez skrbi, moj celibat ni bil ogrožen. Gospa je bila videti bolj mesarka kot pa maserka. Zelo konkretna oseba; poudarjeno krepka – bolj po širini kot po višini.
Naveličana (morda življenja bolj kakor mene) me je, kot ne bodi ga treba, premerila od glave do tal. »A ste prišli na medeno?« je rekla zlovoljno.
Brisačo in kopalke sem prestrašen in ves v nelagodju prižel tja k srcu in plaho pokimal.
»Potem se pa slecite!«
»S seboj imam kopalke,« sem izjavil v strahu, da bi mi ne bilo treba stati pred njo nag.
»Kakšne?«
»Kako mislite: kakšne?« sem bil popolnoma zmeden.
»Kaj kakšne! Kakšne kopalke imate?«
»Imam nove,« sem pojasnil in iz torbe potegnil kopalke, ki sem si jih kupil prav za to priložnost.
»Predolge hlačnice! Te oblecite!« je rekla in mi porinila v roke nekaj papirnatega.
Potem je odšla, da mi omogoči intimo. Pogledal sem tisto nekaj. In me je zmrazilo: “Pa saj to so tangice.” Trije trakci … V rokah sem držal tisto nekaj, ki je bilo skoraj kakor bi ne imel ničesar.
Počasi sem se slekel in preverjal, če me kdo na skrivaj ne opazuje. Potem sem skušal navleči tisto nekaj nase. Če je bilo spredaj vsaj nekaj zakrito, ni bilo zadaj prav nič. In če je bilo zadaj nekaj, potem … – raje ne omenjam. (Sem vendar celibater.)»Ste že?« je zarenčalo iz sosednjega prostora.
»Neeee,« sem zategnil v obupu. »Samo še malo.« In sem zopet in zopet poskušal, a je bilo vedno enako. Kakorkoli sem navlekel tisto zadevo nase je bilo na meni samo nekaj – vsekakor premalo.
»Pohitite že vendar, saj nimam danes samo vas v obdelavi!«
»Kaj ste rekli?« sem zaječal ves v grozi. Razumel sem namreč da nima le mene ‘v predelavi’.
»Nimam le vas v obdelavi,« je ponovila in jaz sem se vsaj malce oddahnil.
Potem sem hitel, kolikor sem le zmogel. Obračal sem tisto nekaj in ugotavljal, da se ne bom v tistem samo nekaj mogel primerno zakriti. Najraje bi pobegnil, pa si nisem upal. “Kaj če bi tista ženska planila za mano in potem … in potem …” Saj si nisem upal niti pomisliti.
No, in potem sem se v grozni domislil. Oblekel sem svoje kopalke – bermude (kopalke, ki ti prekrijejo noge vse tja do kolen) in na njih navlekel še tiste tangice. Bil sem spodoben!
»Ste že oblekli kopalke, ki sem vam jih dala?« je z očitno skrajnim potrpljenjem zarenčala maserka.
Zbral sem pogum in odvrnil kolikor se je dalo odločno: »Sem! Pripravljen sem!« Pa naj se zgodi karkoli!
In je prišla. Zrla ja tja v moj osrednji del in bevsknila: »Ja …« Nekaj časa je potlej, kakor zaripla, molčala. Vem, takšnega prizora še ni videla. Na vrhu kopalk tangice. Jaz pa sem bil do konca odločen, da se pred njo ne bom slekel, pa naj naredi z mano karkoli – pa četudi me ubije. Bom pa mučenec!
»Kako pa naj vas zmasiram, če boste takšni?« je rekla zmedeno.
Glas mi je vztrepetal, ko sem se branil kolikor sem zmogel odločno: »Nehajte me že vendar ‘masirati’, še preden ste me začeli masirati.«
Besede so krepko gospo – bolj po širini, kot po višini – očitno zmedle. Nekaj je godla (ne zato ker bi ji situacija godila) in mi ukazovala, kako naj ležem na posteljo. Ko sem se končno namestil kot je prav, je začelo name nekaj kapljati. Vedel sem: to je med.
In potem?
Potem sem začel cviliti kot mlado mače, se zvijati in izmikati … – počel vse tisto, kar se pri masaži naj ne počne. Zakaj? To, da sem žgečkljiv na podplatih sem vedel; da sem pa tudi na trebuhu in stegnih … mi je bilo nepoznano. (Kako pa naj bi mi bilo? Saj sem vendar celibater!)
»Ja, umirite se vendar,« je tulila gospa, ko sem se tam na masažni mizi v poskakovanju izmikal njenim prijemom.
Potem me je z vso močjo potisnila z laktom na mizo in zakričala. »A boste že pri miru ali ne!«
»Ne!« sem zaječal in se vmes tudi režal. »Ne zmorem!«
Njene roke so končno obstale. Stopila je k omari in potegnila iz nje folijo. »Vas bom pa ovila. Med se mora utreti v kožo, da učinkuje!« In še preden sem uspel izraziti nestrinjanje s takšnim početjem, me je krepka gospa že ovijala – tudi čez usta. Na prostosti mi je pustila le nos in oči.
Kot mumija sem ležal tam na ležišču, ko sem slišal: »Pridem čez petnajst minut.« Potem je odšla.
Negiben – ves nemočen sem se vdal v usodo. Skozi odprto okno je vela poletna toplota. Prisluhnil sem zvokom tam na prostosti in pomislil (upanje pač umre zadnje), da bom (če le Bog da) tudi sam kmalu svoboden. In ko sem tako premišljeval, je pribrenčalo. Bila je čebela. Obkrožila me je v letu in potem … Potem mi je sedla na nos. In sva se zrla iz oči v oči. Začutil sem krivdo: Za kilogram medu morajo čebele preleteti 40.000 km – dolžino kot je pot okoli ekvatorja, jaz pa z medom ustvarjam potrato.
Ste pomislili, da me je čebela počila? Ne, ni me pičila. Le nekaj medu je posrkala, potem je odletela. Živali so neredko pametnejše in miroljubnejše od človeka, predvsem pa jim je tuja norost, ki jo mi ljudje neredko povzdignemo v modnost nekega časa.
* * *
»No, kako se počutite?« me je vprašala maserka, ko je vlekla z mene folijo. (Ona je trdila da z njo toksine, jaz pa sem občutil, da predvsem moje kocine.)
»Kot prerojen,« sem izjavil vedno bolj osvobojen iz medene marinade, v kateri sem se počutil kot prašiček pripravljen za peko.
»Kako je bilo na medeni masaži?« so me povprašali tam na Razborju tudi sosedje.
»Nepozabno!« sem odgovoril iskreno.
No, po dogodku, o katerem ste brali, je moja potreba po smiljenju nekoliko uplahnila. Nekam tja globoko vame se je naselil strah, da mi zopet kdo ne podari bona za medeno masažo.

K. Gržan, Darilni bon, v: Jaz, Čeplin Čarli, Koper, Ognjišče 2022, 79-85

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

izbira in pripravlja: Marko Čuk