Vodnik skozi postni čas: srečanje s Samarijanko

V današnjem evangeliju se srečamo s Samarijanko (dodatna maša 3. postnega tedna - leto B), ki jo sicer srečamo letu A beremo na tretjo postno nedeljo (leto A) se srečamo s Samarijanko. Nekateri berejo evangelij po Janezu 4,1–42, mnogi pa samo do verza 26, v katerem se Jezus razkrije Samarijanki kot tisti, ki ga je v svojem hrepenenju vedno iskala: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26).
Umetniki so dojeli, da so ženske scene pri Janezu vedno povezane z ljubeznijo. V odnosu, v kakršnem sta Jezus in žena, prikazujejo erotični naboj tega prizora. Jezus sede na vodnjak in se začne pogovarjati s Samarijanko. Prelomi z judovskimi predsodki proti Samarijanom in pravili, ki so določala odnos med moškim in žensko. Od judovskega moškega, predvsem od rabina, kakršen je bil Jezus, je bila zahtevana stroga zadržanost naproti ženski, on pa se teh predpisov ne drži. Z ženo govori popolnoma svobodno, pogovor začneta s konkretno temo o črpanju vode, toda hitro preideta na živo vodo, ki se nenehno pretaka po nas. Jezus v ženi prebudi zanimanje za to vodo, ki je nikoli ne zmanjka in se pretaka po nas samih, zato ga prosi: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,15). Po tej prošnji pa Jezus izzove ženo: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« (Jn 4,16). Zdi se, da bo ta izziv prekinil pogovor, saj ni logične povezave z ženino prošnjo. Toda Jezus vedno bolj usmerja ženino hrepenenje na ljubezen, ki je kot izvir, ki nikoli ne presahne. Ko mu odgovori, da nima moža, ji Jezus reče: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,17). Od vode preusmeri Jezus pogovor na ljubezen. Toda šest mož ni izpolnilo ženinega hrepenenja po resnični ljubezni. Šest je število nepopolnosti in vsakdana:

• Na svatbi v Kani je bilo šest vrčev vode, ki jih je Jezus spremenil v vino. Sedmi vrč pa se odpre, ko Jezus na križu odpre svoje srce in razlije svojo ljubezen na vse ljudi.
• Žena je imela šest mož, ki pa niso mogli potešiti njenega hrepenenja po ljubezni. Jezus je sedmi mož, ki ima srce in ki svoje srce odpre za nas na križu. Iz njegovega prebodenega srca tečeta kri in voda, podoba Božje ljubezni, ki izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni.

Od ljubezni do moža se njun pogovor naenkrat preusmeri na temo čaščenja. Zdi se, da je tudi zdaj prišlo do prekinitve pogovora, toda v resnici sodijo te tri teme skupaj:

• Voda, ki pogasi mojo žejo, me privede do notranjega vira ljubezni.
• Pri ljubezni najprej pomislimo na ljubezen med moškim in žensko.
• Toda naša ljubezen je popolna šele takrat, ko častimo Boga, ko v molitvi pozabimo sami nase. Čaščenje je predanost Bogu, tu je predanost v ljubezni popolna.

V človeški ljubezni doživljamo izpolnitev in razočaranje, očaranost in ranjenost. Tako tudi naša človeška ljubezen kaže pot do Božje ljubezni, ki šele izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni. Toda tudi ta Božja ljubezen potrebuje izkustvo človeške ljubezni, sicer postane bleda in brez strasti. Erotični pogovor med Jezusom in Samarijanko pripelje oba do vrhunca duhovnosti, ki je predanost v čaščenju.
Cerkev je na ta odlomek o Samarijanki vedno gledala kot na evangelij krsta:

• Krščeni smo z vodo, ki nas ne samo očisti, ampak nas še bolj poveže z notranjim virom Svetega Duha.
• Podarja nam zaupanje, da se ne bomo izsušili, da ne bomo preutrujeni, ker črpamo iz neizčrpnega Božjega vira.

Prav v našem času, ko so premnogi ljudje izčrpani, ker zajemajo iz kalnih virov, je ta odlomek zelo aktualen. Krščene ljudi bi rad spomnil, naj črpajo iz notranjega vira, iz vira Svetega Duha, ki deluje v nas: »Voda, katero mu bom dal, (bo) postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14). Če pijemo to vodo, se ne utrudimo. Toda krstna voda, v katero se ‘potopimo’, nam pokaže, da lahko iz tega notranjega vira črpamo le, če najprej umremo, če odvržemo svojo staro identiteto. Kaj pomeni to danes za nas? Notranjega vira ne moremo koristiti, kadar bi se nam zahotelo. Ta izvir deluje takrat, ko odmremo za svoj Jaz, ko svoj Ego potopimo in lahko izplavamo kot novi ljudje, ljudje, ki zaupajo Bogu, ne pa merilom tega sveta – uspehu in neuspehu, bogastvu in revščini, priznanju in odklonitvi.

Osebne vaje
Tiho sedi in prav počasi izdihuj. Svoje dihanje poveži z Jezusovo molitvijo:

• Pri vdihu naj se v tvoje srce izlijejo besede »Gospod Jezus Kristus«.
• Pri izdihu si predstavljaj, kako te prošnja »Usmili se me!« popelje skozi vse skrbi in strahove, skozi ves nemir in površnost na dno tvoje duše. Tam izvira notranji vir Svetega Duha.
• Predstavljaj si, da se sveža voda iz tega vira pretaka skozi tvojo dušo in tvoje telo. Tako se boš počutil osvežen in napolnjen z novo močjo. Izginil bo strah pred izčrpanostjo in za to ti ni treba nič storiti. V tebi se vse pretaka in počutiš se resnično živ.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk