... Božjega sl. Antona Strleta (1)

Anton Strle, duhovnik, teolog, profesor, prevajalec, Božji služabnik  * 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

»Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.«
(Lj. nadškof Stanislav Zore o svojem osebnem srečanju s prof. Strletom v uršulinski cerkvi v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. - v knjigi: Dragar, Milanka: Življenje iz vere: Pričevanja o prof. dr. Antonu Strletu ob peti obletnici smrti. Ljubljana, 2009, str 180)

Za tega svetniškega duhovnika je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Če Bog da, bomo imeli 20. oktobra, 2020 - to je na 17. obletnico smrti, zaključek škofijskega procesa za božjega služabnika Antona Strleta.

Naj nas v devetdnevnici pred tem pomembnim dogodkom spremljajo njegove misli (za vsak dan eno je pripravila s. Marion)

še druge njegove misli:

+ Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.

+ Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.

+ Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.

+ Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje..

+ Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti ne trdosrčnosti.

+ Srečen človek, ki bližnjega v njegovi nadležnosti prenaša prav tako, kot bi želel, da bi njega prenašal on.

+ Noči se spremenijo v dan, če je Bog v našem srcu, in dnevi postanejo noč, če Boga v srcu ni.

+ Sveta in čista preprostost premaga vso modrost tega sveta in modrost mesa.

+ Za začetek storite to, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče, nazadnje boste presenečeni opazili, da delate celo nemogoče.

+ Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

+ Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

+ Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

+ Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

+ Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo toliko, kot bi v podobnem primeru sam želel, da bi ga bližnji podpiral.

+ Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

+ Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

+ Kdor koli zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Bog izreče ali stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.

+ Za nas, Božje služabnike, je velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.

+ Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo je storil, marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše.

+ Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.

+ Ali ima božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati po tem: Če Bog po njem izvršuje kaj dobrega, a se zaradi tega ne povzdiguje.

+ Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

+ O kako nekaj svetega, lepega in ljubeznivega, dobrodejnega in ponižnega, pomirjujočega in prijetnega, ljubeznivega in nadvse zaželenega je imeti takšnega brata, ki je dal življenje za svoje ovce.

več misli bs. Antona Strleta

zbira Marko Čuk