Viktor I.

God: 28. julij

Največji praznik krščanskega bogoslužnega leta je velika noč vsakoletno spominjanje in doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Že v apostolskem času so velikonočni praznik obhajali na različne dneve. V Mali Aziji, Siriji in Mezopotamiji so ga povezovali z judovsko pasho spominom na izhod izvoljenega ljudstva iz Egipta. Ta spomin so Judje obhajali 16. nizana (nekako sredi našega aprila), pa naj je ta datum padel na katerikoli dan tedna. Sklicevali so se na apostola Janeza, ki da je veliko noč vselej obhajal na ta dan, kakor s pravovernimi Judi vred tudi Jezus, ko je po Mojzesovi postavi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci na veliki četrtek. Drugod pa so veliko noč vselej obhajali na nedeljo, ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljskem jutru. Držali so se nedelje, ki je prišla po 14. nizanu, dnevu, ko je Jezus umrl. Mnogi so menili, da ta različni datum praznovanja glavnega praznika škoduje krščanski edinosti.

To zadevo je sklenil urediti papež Viktor I., štirinajsti rimski škof na sedežu apostola Petra. Cerkev je vodil deset let, od leta 189 do 199. Sklical je škofe na več zborovanj, da bi mu pomagali skupno določiti datum velikonočnega praznika. Večina se jih je izreklo za praznovanje na nedeljo, v Mali Aziji pa so veliko noč še vedno hoteli obhajati 16. nizana. Papež Viktor je ukazal, naj jo praznujejo na nedeljo. Neposlušnim je zapretil s kaznijo izobčenja.

Sveti Irenej, škof v Lyonu v sedanji Franciji, doma pa iz Male Azije, je začutil, da bi ta odlok utegnil odtegniti od Cerkve cele pokrajine, enotnosti pa ne bi rodil. Zato je papežu spoštljivo pisal, naj ta odlok umakne, saj zadeva ni verska, ampak se tiče le cerkvenega življenja, v katerem edinost ni tako nujno potrebna. Tako papež Viktor s svojim odlokom, kot škof Irenej s svojim posredovalnim pismom kažeta, da je papež poglavar tudi krščanskega Vzhoda.

Papež je sklep res preklical. Prvi nicejski koncil leta 325 je ukazal: velika noč naj se v vsej Cerkvi praznuje v nedeljo po prvi pomladni polni luni. To pravilo velja še danes in po datumu velike noči, ki se iz leta v leto spreminja, se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega ali bogoslužnega leta.