Alfonz Marija Ligvorij (umrl 1787)

God: 1. avgust

Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.

Alfonz Marija Ligvorij se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Marianella pri Neaplju kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je izredno nadarjen in že pri sedemnajstih letih je končal študij prava z doktoratom. Ko mu je bilo dvajset let, je odprl samostojno odvetniško pisarno in je užival med ljudmi velik ugled. Ko je izgubil neko zelo pomembno pravdo, je sklenil dati pravu slovo in postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1726 kot član misijonskega društva neapeljskih duhovnikov. Takoj je začel delovati z modernimi prijemi v domačem mestu, zlasti med moško mladino. V nasprotju s tedanjim baročnim okusom so bile njegove pridige naravne, krepke in jasne. Med zdravljenjem v nekem gorskem kraju nad Neapljem je videl popolno zapuščenost in nevednost tamkajšnjih ljudi in sklenil je, da bo ustanovil redovno družbo za pomoč najbolj zapuščenim. In res je 9. novembra 1732 zaživela 'kongregacija presvetega Odrešenika': Odrešenik se po latinsko pravi Redemptor, zato se njegovi redovniki imenujejo redemptoristi. Sprva je kazalo na popoln polom, pozneje, zlasti potem, ko je delovanje družbe po zaslugi Klemena Dvoržaka ali Hofbauerja zajelo avstrijske dežele, pa se je povsod hitro širila in še danes uspešno deluje posebno na področju ljudskih misijonov. Družbo redemptoristov je potrdil papež Benedikt XIV. leta 1749.

Alfonz in njegovi tovariši so na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega – božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki. E$> večletnem študiju in bogatih izkušnjah je napisal vrsto knjig s področja moralne teologije (nravnosti, zgrajene na temelju evangelija).

Papež Klemen XIII. je Alfonza leta 1762 imenoval za škofa v mestu Santa Agata pri Neaplju.

V nekaj letih jo je temeljito prenovil. Za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle razrešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.