Janez Marija Vianej (1786-1859)

4. avgust

Dragi moji župljani, potrudimo se, da pridemo v nebesa,« je vernikom v Arsu, zakotni hribovski vasici v Franciji, ponavljal njihov župnik Janez Marija Vianej. »Tam bomo gledali Boga. Kako bomo srečni! Vsi bomo šli v procesiji, če postane župnija dobra, in vaš župnik bo šel pred vami.« Tega izrednega duhovnika, o katerem je hudobni duh po ustih neke obsedenke izjavil: »Če bi bili na svetu samo trije taki, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno!«, je papež Pij XI. leta 1929 postavil za zavetnika vseh dušnih pastirjev.

Janez-VianejPodlago za svetništvo je Janez Marija Vianej prejel v domači hiši v vasi Dardilly nedaleč od mesta Lyona. Tam se je rodil 8. maja 1786. Globoko je spoštoval in iskreno ljubil svojo mater, o kateri je dejal: »Bila je tako modra – in krepost preide iz materinega srca na otroka.« Ona je z vsemi močmi podpirala njegovo vročo željo, da bi postal duhovnik. V šoli mu je šlo zelo trdo, ker je bil precej starejši od vseh sošolcev. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je izpraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Po novi maši je bil najprej dve leti kaplan pri svojem vzgojitelju in dobrotniku župniku Balleyu, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars. To je bila vasica, ki je štela le 230 duš, svojega duhovnika pa je imela zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. »V Arsu ni veliko božje ljubezni,« mu je rekel generalni vikar, ko mu je izročil dekret, »a vi jo boste tja prinesli.«

Novi župnik se je odpravil v Ars 4. februarja 1818. Dan je bil oblačen in Janez Marija Vianej je moral za pot v Ars vprašati nekega dečka, ki je pasel živino. Ta mu je pokazal pot, Vianej pa se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je najprej šel v cerkev, ki je bila silno zanemarjena, in sklenil, da jo bo napravil bolj privlačno. To je uresničil že prva leta svoje službe v Arsu.

Ljudje v Arsu so kmalu spoznali, da njihov novi župnik veliko časa premoli, malo spi in živi zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Poskrbel je tudi za verski pouk otrok in odraslih – z veroukom in s pridigami. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In zmagal je! Zaradi tega je bil mnogim trn v peti. Njegovi uspehi so 'šli na živce' tudi hudobnemu duhu ki ga je zadnjih 35 let življenja na vse načine mučil.

Glas o njegovi svetosti se je širil in leta 1327 so se pričela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od blizu in daleč predvsem zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianej je prebil v spovednici vsak dan po dvanajst do šestnajst ur. Nekateri duhovniki so bili zaradi njegovih uspehov nevoščljivi in so ga škofu tožili, da je nor, škof pa jim je odgovoril: »Gospodje, vsem svojim duhovnikom bi želel nekoliko te norosti!« Od vseh duhovniških opravil je najbolj cenil sveto mašo. »Nisem rad župnik, a zelo sem vesel, da sem duhovnik, da morem maševati,« je dejal. Ljudi je vzgajal pri krščanskem nauku, pri katerem je najraje opeval lepoto in radost božje ljubezni.

Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpavali njegove moči. Potem ko je prejel zakramente za umirajoče, je Janez Marija Vianej 4. avgusta 1859 brez smrtnega boja izročil svojo dušo Bogu. Na njegovem pogrebu dva dni kasneje se je v Arsu zbralo nad tristo duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. ga je leta 1925 prištel med svetnike, štiri leta kasneje pa ga je postavil za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev vsega katoliškega sveta.

Zajemi vsak dan

Vzeta v nebo je, a z nami živi, / da človek utrujen poti ne zgreši. // Po stezi med polji k tebi hitim, / šopek molitev v roki držim.

(Lojze Kozar ml.)
Ponedeljek, 15. August 2022
Na vrh