Lovrenc (umrl 258)

10. avgust

V Apostolskih delih beremo, da so apostoli, ko je število kristjanov naraščalo, izvolili sedem diakonov, da bi vernikom stregli v njihovih vsakdanjih potrebah, sami pa so se hoteli posvetiti molitvi in oznanjevanju božje besede. Med temi sedmerimi prvimi diakoni je daleč najbolj slaven sveti Štefan, prvi mučenec mlade Kristusove Cerkve. »Kakor je nekdaj sveti Štefan proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je nekoč ob njegovem prazniku pridigal papež Leon Veliki. V Rimu je bil spominski dan mučeništva svetega Lovrenca največji za praznikom apostolov Petra in Pavla (29. junija).

Lovrenca je papež Sikst II. zaradi njegovega svetega življenja, vedrega značaja in izrednega poguma sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Papež je bil že sivolas, Lovrenc pa še mlad, vendar ju je povezovalo iskreno prijateljstvo. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana, ki je sedel na prestolu v letih od 253 do 260, je Lovrenc zvedel, da je cesar ukazal prijeti papeža. Nemudoma je pohitel v ječo, da bi šel s papežem v smrt. Žalosten mu je zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam hitiš, sveti duhovnik, brez diakona?« Papež Sikst mu je tolažeče odgovoril: »Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero ... Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom. Če imaš kaj denarja v zakladnici, ga razdeli ubožcem.« Tako se je papež poslovil od ljubljenega diakona, Lovrenc pa je šel in razdelil denar med ubožce, saj je vedel, da ni več daleč čas, ko bodo tudi njega prijeli.

Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc. Poklical ga je predse in zahteval, da mu te zaklade takoj izroči. Lovrenc mu je odgovoril: »Res, Cerkev je bogata, niti cesar nima toliko dragocenih zakladov. Daj mi nekaj dni odloga, pa ti jih prinesem.« Hipolit ga je za tri dni pustil na svobodo. Tretji dan je Lovrenc zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Hipolita je to tako razjezilo, da je dal diakona Lovrenca najstrašneje mučiti. Nazadnje so ga, vsega ranjenega, položili na razbeljeni raženj in ga živega pekli. V strašnih mukah je molil: »Gospod, sprejmi mojega duha in reši me te umrljivosti!« Mučiteljem pa je v šali rekel: »Ena stran je že pečena, obrnite me!« Potem je med molitvijo izdihnil. To je bilo 10. avgusta leta 258. Nad njegovim grobom je dal cesar Konstantin sezidati baziliko.

Svetega Lovrenca ali Lavrencija – njegovo ime pomeni 'z lovorjem ovenčan' – upodabljajo kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangeljsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo. Časte ga kot zavetnika ubogih in vseh, ki imajo pri svojem delu opravka z ognjem: gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Po ljudski veri sv. Lovrenc varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino, ker je njegov god mejnik med visokim poletjem in bližajočo se jesenjo. »Sveti Lovrenc je prvi jesene,« pravijo na Raki pri Krškem.