Maksimiljan Kolbe (umrl 1941)

14. avgust

Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka. V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. Slovenska izdaja, ki je izšla pod naslovom Moč ljubezni v visoki nakladi 30.000 izvodov v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je bila hitro razprodana. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas.

Maksimilijan KolbeNjegovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k redovnikom minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je začel navidez neznatno, dejansko pa ogromno delo, ko je ustanovil 'vojsko Brezmadežne', katere člani naj bi bili res dejavni in misijonarski kristjani.

Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu zelo obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne. Sprva je bil razmnožen ciklostilno, potem pa je dobil star tiskarski stroj in veliko noči ga je vrtel sam. Leta 1927 so na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje barak, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. To je bila zgledna meniška republika: tu je v slogi delalo 6 redovnih očetov in 700 bratov, ki so bili strokovnjaki v tiskarski stroki. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. 'Direktor' oče Maksimilijan je stanoval v silno skromni sobi. Skupaj s svojimi delavci je vsak dan nekaj ur molil. In v tem je skrivnost njegovega uspeha.

Leta 1930 je 'skočil' na Japonsko. Brez denarja, brez zvez, brez znanja jezika. Čez mesec dni je izšla prva številka Viteza Brezmadežne v japonščini. Kmalu je na pobočju zunaj mesta Nagasaki – kakor bi slutil, da bo na mesto padla atomska bomba – zrasel japonski Niepokalanow, ki stoji še danes.

Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. Vrnili so se na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. 17. februarja 1941 je prišel oddelek esesevcev. Odpeljali so očeta Maksimiljana. Najprej v zapore Pawiak, nato pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih jetnikov v 'bunker lakote', kjer so počasi 'zveneli kot tulipani'. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, 14. avgusta 1941 na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Od svoje 'Mamice', kakor je imenoval Marijo, je prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2007) 8, str. 84.

Zajemi vsak dan

Kako majhen je človek in kako velik je Bog! Evharistija pa nam govori: Kako velik si, človek, ker je Bog zaradi tebe postal majhen!

(Jožef Smej)
Sreda, 21. August 2019
Na vrh