Marijino vnebovzetje

15. avgust

Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga obhajamo danes, spada med najstarejše Marijine praznike. Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev 'Marijinega počivališča' na poti v Betlehem, kjer je rodila Jezusa. Med kristjani je od naj starejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo 'zaspala' ter bila potem z dušo in s telesom vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega poveličanja je bilo že v 5. stoletju razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju – da je bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom – je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950, na praznik Vseh svetnikov. Ta datum, ki je poleg češčenja svetnikov, naših poveličanih bratov in sester, posvečen tudi spominu naših rajnih, je izbral z namenom, da se poudari resnica o vstajenju mrtvih in večnem življenju. Oboje izpovedujemo v Veri, ki jo molimo.

Pri Slovencih je praznik Marijinega vnebovzetja izredno priljubljen in ima različna imena. Največkrat mu pravimo veliki šmaren, pogosto velika maša, nekoliko redkeje velika gospojnica. Vsa ta in še druga imena hočejo poudariti, da je to eden največjih Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo je, da so bile najstarejše cerkve v tistih krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, vse posvečene Mariji vnebovzeti.

Bogoslužna imena, ki so jih pridevali današnjemu prazniku, so bila zelo različna. 'Vnebovzetje' je bilo sprva zelo redko, kajti kristjani na Vzhodu, kjer se je praznik najprej uveljavil, raje govorijo o Marijinem 'zaspanju', 'preselitvi' ali 'odhodu' Jezusove matere. Vsebina praznovanja pa je od vsega začetka Marijin 'odhod' s tega sveta. Misel na smrt je bila pri praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre k poveličanju – k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija poslej izvršuje v nebesih.

Na današnji praznik je zato pri številnih Marijinih božjepotnih svetiščih, tako na gosto posejanih po slovenski zemlji, glavni romarski shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu.

Duhovni pisatelj Franc Sodja ob današnjem prazniku razmišlja: »Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije ... Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla prek Kalvarije. Imeti moram pogum živeti, pa tudi pogum umreti ... Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla, najsrečnejši človek na svetu. Tudi jaz grem poveličanju naproti. Na pragu večnosti me čaka moja Mati Marija.«

Ime Marija je v raznih oblikah najbolj razširjeno ime pri nas in tudi po svetu. Marijinih praznikov je veliko, zato so tudi godovi tistih, ki jim je ime Marija, Marica, Maja, Marička, Marinka, Mici, Micka, Minka, Mirjam in še kako drugače, razpodeljeni na različne dneve. Veliko pa jih goduje na današnji praznik.