Helena (umrla ok.329)

18. avgust

Ime Helena je grškega izvora – po naše pomeni 'sijajna, bleščeča', tudi 'plamenica'. Iz grške mitologije poznamo Heleno, hčerko najvišjega božanstva Zevsa in boginje Lede. Veljala je za poosebljeno žensko lepoto. Poročena je bila z Menelajem, kraljem iz Šparte. Pariš jo je zapeljal in jo odvedel v Trojo, kar je dalo povod za trojansko vojno, ki jo opeva pesnik Homer v svoji Iliadi.

Drugačno lepoto, lepoto srca in duše, je gojila Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. O njeni mladosti je malo znanega. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v mestu Naissus (današnjem Nišu v Srbiji). Leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Ko je Konstancij Klor postal sovladar cesarja Maksimijana, vladarja zahodnega dela rimskega cesarstva, se je ločil od Helene ter se poročil z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Toda pred smrtjo je za svojega naslednika določil Heleninega sina Konstantina. Ta je poklical svojo mater Heleno k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji, ji dal sezidati lepo palačo, ji podelil naslov cesarice ter dal kovati novce z njeno podobo. Ko je Konstantin leta 312 v znameniti bitki pri Milvijskem mostu pred Rimom z znamenjem križa na vojaškem praporu premagal Maksencija, je naslednje leto dal krščastvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst, Konstantin pa se je dal krstiti šele tik pred svojo smrtjo, leta 337.

Helena je po krstu živela zgledno krščansko življenje in po svojih najboljših močeh skušala vplivati na svojega sina, ki je bil precej krut človek. Ko je bila že v letih, se je odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam je ostala dve leti, hodila je po Odrešenikovih stopinjah in molila. Dala je postaviti dve cerkvi: nad votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na Oljski gori. Cesar Konstantin pa je naročil, naj na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgradijo dve cerkvi, ki sta bili med seboj povezani s čudovitim stebriščem. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ. S tem najdenjem svetega križa legende povezujejo sveto Heleno, vendar je to brez zgodovinske podlage. Zaradi te legende krščanska umetnost sveto Heleno upodablja z Jezusovim križem v rokah.

Ko je svojo nalogo opravila, se je cesarica Helena vrnila v Rim k sinu Konstantinu ter živela pri njem vse do svoje smrti okoli leta 330. Pred smrtjo je Konstantina prosila, naj skrbi za Cerkev in naj vlada modro in pravično. Blagoslovila ga je in, ko je umirala, je bila njena roka v sinovi. Njeno truplo je dal Konstantin prepeljati v Konstantinopel ali Carigrad, svojo novo prestolnico – vzhodni Rim, in sicer v cerkev svetih apostolov, kjer so leta 337 pokopali tudi njega. Postavil ji je veličasten nagrobnik iz rdečega kamna s križem na vrhu. Na Vzhodu so jo kmalu začeli častiti kot svetnico. Leta 841 so zemeljske ostanke svete Helene prenesli v francosko benediktinsko opatijo Hautvilers pri Reimsu in tako se je njeno češčenje razširilo tudi na krščanskem Zahodu.

Sveto Heleno upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, nesočo križ in žeblje. Za svojo zavetnico so jo izbrali žebljarji, barvarji – je tudi priporošnjica proti blisku in gromu ter nevarnosti ognja.