Ludvik IX. (1214-1270)

25.avgust

Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir ...« Ta naročila je zaupal v svoji oporoki sinu francoski kralj Ludvik IX., ki je šel v zgodovino s pridevkom Sveti. Stavki, ki smo jih prebrali, potrjujejo, da je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu.

Kralj Ludvik je vladal Francijo kot deveti tega imena celih 44 let (od 1226 do 1270). Vodil je dve križarski vojski proti muslimanskim Saracenom: leta 1248 v Sveto deželo, leta 1270 pa v Tunis in tam ga je čakala smrt. Potem ko je toliko storil za svojo domovino, je moral umreti v tujini.

V osebnosti in v vladanju kralja Ludvika IX. Svetega so se otipljivo uresničile besede Svetega pisma: "Miloba žubori iz moči." Bil je blag in ljudomil vladar, vendar je znal biti kar se da odločen, ko je bilo treba braniti pravico in resnico. Bil je pobožen in spokoren kot menih, vendar pa tudi v tem ni nikoli pretiraval, da bi trpel njegov ugled vladarja. Kot najvišji razsodnik v svoji državi je sodstvo prenovil tako, da je bilo edino merilo pravičnost. S svojimi dejanji je tudi kot vladar izpolnjeval Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega. Dajal je streho, hrano in obleko potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišča in zavetišča ter vrsto benediktinskih samostanov. Načelo krščanske pravičnosti ga je vodilo tudi v njegovih odnosih do drugih držav in mu pridobilo ugled razsodnika v meddržavnih sporih. Odločal je popolnoma nepristransko, četudi so bile prizadete njegove koristi.

Kot vojak je bil 'vitez brez graje': pošten, plemenit, bojevnik za resnico in pravico. Bil je čist v svojih željah, zatiral je v sebi tista nagnjenja, ki človeka silijo v nizkotnost in blato. Kot zakonski mož in oče je najzvesteje izpolnjeval božje zapovedi.

V mladih letih se je poročil z očarljivo komaj štirinajstletno princeso Margareto Provansalsko. Njun zakon ni bil skladen, vendar se kralj nikoli ni izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« O tem, kako se je trudil, da bi svoje otroke lepo vzgojil, pričuje oporoka sinu, ki smo jo brali na začetku.

Čeprav že v letih in bolehen, je leta 1270 šel na križarsko vojno. Najprej so odpluli proti Tunisu, kjer je njegova vojska dosegla nekaj zmag, potem pa je v taboru zaradi vročine in pomanjkanja vode izbruhnila kolera. Med prvimi je obolel kralj sam. Potem ko je prejel sveto popotnico, je 25. avgusta 1270 s komaj slišnim glasom prosil, naj ga polože na pepel in kmalu zatem je izdihnil. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Ubogi so ga častili za svetnika že dolgo prej, ko ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika.