Monika (ok.311-387)

27. avgust

V svojem življenjepisu svete Monike, ki je bila 'poganu žena in svetniku mati', je profesor Janez Dolenec zapisal, da ljudski glas marsikatero našo mater prišteva med svetnice. Lahko da bodo v nebeški slavi dosegle ali celo presegle največje, razglašene svetnice. Plemenitost njihovih duš vsaj malo zaslutimo, ko beremo, kar sta o svojih materah napisala Ivan Cankar in Janez Evangelist Krek. Druge slovenske matere so ostale skrite, ker ni bilo pisatelja, ki bi znal svetu odkriti lepoto in veličino njihovega življenja. Izredno veličino svoje matere Monike je opisal njen sin sveti Avguštin v svoji knjigi Izpovedi, ki sodijo med bisere svetovne književnosti. Po zaslugi hvaležnega sina zgled svete Monike že skoraj 1600 let sveti na obzorju božje Cerkve.

Monika se je rodila okoli leta 311 v severnoafriški pokrajini Numidiji (sedanji Alžiriji) v krščanski družini. Poročila se je s poganom Patricijem v numidijskem mestu Tagaste. Mož je bil sicer dobrega srca, toda nagle jeze. Monika mu ni nikdar ugovarjala, dokler je bil jezen, temveč je vedno čakala, da se je umiril, in potem mu je povedala, kar je mislila. Tako se z možem nista nikdar sprla.

Monika je rodila dva sina: Avguština in Navigija. Avguštin je bil izredno nadarjen otrok in starša sta želela, da bi postal profesor govorništva. Poslala sta ga v šole. Ko je bilo Avguštinu šestnajst let, pa jima je zmanjkalo denarja in sin je eno leto ostal doma. V brezdelju se je predal vrtincu mladostnih zablod. Monika je neprestano jokala in molila, da bi se sin obrnil od razuzdanega življenja. Avguštin pa se je vdal tudi krivi veri manihejcev, ker ta ni grajala njegovega razbrzdanega življenja. Monika je vztrajno nadlegovala nekega izobraženega škofa, naj Avguština vendar odvrne od krive vere in lahkomiselnega življenja. Škof je postal že nejevoljen in ji je rekel: »Pojdi in pusti me! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok tolikšnih solz pogubil!« Monika je kasneje sinu povedala, da je ta odgovor sprejela tako, kot da bi bil glas z neba. Molila je neprestano in bila je trdno prepričana, da bo uslišana. To se je uresničilo čez devet let. S svojo ljubeznijo in potrpežljivostjo je Monika dosegla, da se je njen mož dal krstiti, preden je umrl, ko je bilo Avguštinu sedemnajst let.

Avguštin je postal učitelj govorništva v Tagastu, Kartagini, nato pa v Rimu in Milanu. Tam so ga prevzeli govori škofa Ambrozija. V Milan je prišla za njim tudi mati in vdova Monika. Tudi ona je visoko cenila Ambrozijevo modrost in pobožnost. Ko je Ambrozij srečal Avguština, mu je čestital, da ima tako mater. Ta je bila srečna, ko je videla, da se Avguštinovo srce vedno bolj odpira resnici. Ko je bil storjen odločilni korak – ko je sklenil dati slovo krivi veri in zgrešenemu življenju – je mati Monika prekipevala od veselja. To je pesniško vzneseno opisal sin Avguštin v svojih Izpovedih.

Tam je popisana tudi njena smrt. Mati Monika je sinu Avguštinu povedala, da je smisel njenega življenja izpolnjen.

»Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč, da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrjem. To željo mi je Gospod Bog izpolnil več kot obilno, saj mi je dano, gledati v tebi celo božjega služabnika, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?« Njena pobožna duša se je ločila od telesa leta 387, ko je dopolnila šestinpetdeset let. Pokopali so jo v Ostiji.