Andrej Corsini (1302 - 1373)

God: 9. januar

Življenjska zgodba svetega Andreja Corsinija, čigar spomin obhajamo danes, potrjuje resnico, da se prevelika ljubezen do otrok maščuje tudi pri najboljših starših. Andrej je bil prvi otrok pobožnih zakoncev Nikolaja in Peregrine iz mogočne družine Corsini v Firencah. Rodil se jima je po dolgih letih zakona, kot otrok zaobljube, da bosta prvega otroka darovala Bogu. Svojega prvorojenca za njim sta dobila več otrok sta pretirano razvajala, tako da je postajal trmast, kljubovalen in samopašen. Oče in mati sta ga krotila, on pa se jima je upiral in se jima posmehoval.

Ko mu je bilo petnajst let rodil se je na god apostola Andreja, 30. novembra leta 1302 mu je mati z bolečino razkrila sanje, ki jih je imela ob njegovem rojstvu. Sanjala je, da je njen sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje pa je jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. Materina bolečina in obup sta mu segla v dno srca, kjer je že prej milost zaman klicala in ga vabila k Bogu. Andrej je z junaško odločnostjo presekal svoje stare navade, pohitel je v cerkev pred Marijino podobo in iskal pomoči tam, kjer sta ga bila oče in mati posvetila Bogu. Marijo je prosil, naj mu pomaga spremeniti svojo volčjo naravo, in ji obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. V veliko veselje svojih staršev je to res kmalu storil in v tem redu se je trudil, da bi živel blago in ponižno kakor jagnje.

Sprememba življenja je bila trdo delo, kajti slabe navade so terjale junaško premagovanje. Ko je v sebi zlomil napuh, je začutil v srcu mir in srečo. Predstojniki so ga morali ustavljati, da si ni nalagal prehudih pokoril. Po opravljenih bogoslovnih študijih je bil posvečen v duhovnika, novo mašo pa je opravil na tihem, daleč od svojega sorodstva, ki mu je hotelo pripraviti razkošno slavje. Po novi maši je šel za nekaj let študirat v Pariz, kjer so o njem govorili, da je »slep, mutast in gluh«, tako se je že znal zatajevati. Po vrnitvi v Firence je postal predstojnik samostana, leta 1349 pa je bil imenovan za škofa v mestu Fiesole. Odgovorne službe se je sprva branil, potem pa jo je zvesto vršil vse do svoje smrti. Uporabil je vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša, in slabe izkušnje iz lastne mladosti je izkoristil pri vzgoji mladih ljudi. Svojo škofijo je duhovno prenovil po načelih svojega strogega reda. Njegova umirjena in z modrostjo prepojena osebnost je vzbujala zaupanje pri preprostih ljudeh, ki jim je delil dobrote. Veljal je za velikega pomirjevalca med sprtimi mesti. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil sv. Andrej Corsini pravi steber miru, ker je bil trdno zasidran v Bogu. Njegovo življenje se je izteklo na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1373. Takoj po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Uradno je Cerkev potrdila njegovo svetništvo leta 1629. Njegov spomin se že od tedaj obhaja 4. februarja.

V zvezi s sanjami njegove matere ga stikajo kot škofa in karmeličana, ki ima pri nogah volka in jagnje. Današnji svetnik je eden nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Andrej, Drejc, Drejče..., vendar večina njih goduje 30. novembra, na praznik apostola Andreja.