Mati Terezija (umrla 1997)

5. september

5. septembra 1997 je umrla žena, simbol ljubezni do bližnjega, ki jo je ves svet poznal kot Mater Terezijo. Če bi še veljali običaji prvih stoletij, bi jo že lahko uvrstili v krščanski koledar, ne bo pa odveč, da jo uvrstimo med kandidate za svetništvo prav na dan njenega rojstva za nebesa.

Albanka Agnes Gonxha (rožni popek) Bojaxhiu se je rodila 26. (27.?) avgusta 1910 v Skopju - takrat turškem mestu. V gimnaziji je začutila misijonski poklic, vstopila je v družbo loretskih sester, postala Marija Terezija Deteta Jezusa, se nekaj časa na Irskem učila angleščine in ob koncu leta 1928 že prišla v Colombo v Indiji. V Darjeelingu pod Himalajo je opravila noviciat. Že leta 1931 je prišla v Bengalijo. V Kalkuti je diplomirala in leta 1934 postala učiteljica, leta 1937 pa je izrekla večne zaobljube. Takrat in pozneje je bila v rednih stikih s slovenskimi misijonarji v Indiji. Vse je kazalo, da bo ostala profesorica in vzgojiteljica. Leta 1946 je začutila, da jo Bog kliče v drugačno delo, apostolat med ubogimi v Kalkuti. Indija je leta 1947 dosegla neodvisnost, Tereziji pa so predstojniki dovolili, da je začela poseben apostolat z dovoljenjem, ki je iz Rima prišlo 7. avgusta 1948. Takoj je opravila bolničarski tečaj, oblekla indijski sari, ki jo je spremljal do smrti in ki je redovna obleka njenih sester, misijonark ljubezni. Že jeseni 1950 je iz Rima dobila potrjena pravila nove družbe, 7. oktobra je nadškof razglasil ustanovitev prvega samostana, v katerem je bilo dvanajst sester. Kmalu je bilo sester sto in več. Leta 1954 je Mati Terezija odprla prvo hišo za umirajoče v Kalkuti, nato drugo za zavržene otroke, za gobavce.

Od leta 1959 dalje so se množile njene ustanove najprej v drugih mestih Indije, leta 1965 že v Venezueli, nato v Peruju, leta 1968 pa na povabilo papeža Pavla VI. tudi v Rimu. Pavel VI. se je srečal z njo že leta 1964 na evharističnem kongresu v Bombayu, ko ji je podaril avtomobil, s katerim se je vozil. Sestre so klicali v čedalje več dežel, saj nikjer ni manjkalo ubogih. Leta 1970 je odprla noviciat v Londonu za sestre iz Evrope. V Zagrebu je odprla prvo hišo leta 1978. Takrat se je na Reki srečala tudi z urednikom Ognjišča, Francem Boletom. Nadškof dr. Alojzij Šuštar pa jo je povabil v Ljubljano, kamor je prišla junija 1980, ko je spregovorila tudi po maši v stolnici. V Ljubljani so njene sestre začele delovati 16. julija 1987, ko so se naselile na Ježici. Svetovna javnost ni ostala brezbrižna za delovanje misijonark ljubezni, stiki Matere Terezije s svetom so doživljali vrhunce ob podeljevanju mednarodnih nagrad, z vrhom v podelitvi Nobelove nagrade za mir leta 1979. Sprejela jo je, ker je (po njenih besedah) »odbor priznal, da so na svetu ubogi. In kaj je to? ... Le kapljica v oceanu trpljenja!« Ob nagradah in častnih doktoratih je ostala do smrti preprosta mati zavrženih in ubogih. Po smrti in ob pogrebu z državniškimi častmi indijske države je z neposrednim televizijskim prenosom ves svet začutil, da so na svetu ljudje, ki zaradi božje ljubezni hočejo lajšati vsakovrstno trpljenje. Splošno mnenje je bilo, da bi jo pred tisoč leti, ko še ni bilo urejene zakonodaje, takoj začeli častiti kot svetnico. Papež Janez Pavel II. je še pred drugo obletnico smrti 21. aprila 1999 dovolil, da se izjemoma že lahko začne postopek za beatifikacijo, čeprav še ni preteklo 5 let od smrti. 19. oktobra 2003, na misijonsko nedeljo, je bila prišteta med blažene.