Zaharija (ok. 520-518 red Kr.)

6. september

Sodite pravično in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!« je go voril Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu po preroku Zahariju. Toda njegovih besed niso poslušali, zato jim je Bog po istem preroku zapretil: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal.« Po preroku Zahariju pa Bog sporoča tudi tolažljive besede, polne upanja: svojemu ljudstvu zagotavlja svojo odpuščajočo ljubezen.

Prerok Zaharija – njegovo ime pomeni 'Gospod se spominja' – je eden izmed dvanajstih svetopisemskih 'malih' prerokov: mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Deloval je nekako od leta 520 do 518 pred Kristusom. Kazen babilonske sužnosti, ki je zadela izvoljeno ljudstvo zaradi nezvestobe sinajski zavezi, je minila. Perzijski kralj Kir je bil Judom naklonjen in je takoj ob nastopu svoje vlade leta 538 dal po vsej državi razglasiti, da se sme vsak Jud vrniti v svojo domovino. Tisti, ki so se vrnili, so našli doma same ruševine in neobdelano pokrajino. Pri obnavljanju jeruzalemskega templja so jih ovirali Samarijani, mešanci Izraelcev in poganskih Asircev. Ljudstvo je bilo malodušno: ali se bodo nad to peščico, kolikor se jih je vrnilo iz Babilonije, sploh izpolnile veličastne mesijanske obljube, ki so jih naznanjali preroki prejšnjih časov?

V tem težavnem obdobju je Bog svojemu 'izvoljenemu ostanku' poslal preroka Ageja in Zaharija. Ljudstvo sta navdvševala za obnovo templja, da tako dobijo ognjišče in žarišče za svojo versko in narodno prenovo. Prerok Zaharija, o katerem vemo le toliko, kolikor v svoji preroški knjigi mimogrede sam pove, že v svojem uvodnem govoru sporoča Gospodovo besedo: »Vrnite s k meni in tudi jaz se vrnem k vam!« Prerok se predstavi kot sin Barakija in vnuk Adona ali Idona, poglavarja vplivne duhovniške rodovine, ki se je vrnila iz babilonskega ujetništva z Zorobabelom. Po letu njegovega nastopa moremo sklepati, da je bil rojen v ujetništvu.

Prerok Zaharija v svoji knjigi, ki v sedanji obliki obsega štirinajst poglavij, poudarja praktično življenje po veri in nravnosti, po pravilih pravičnosti in ljubezni. Žalostne izkušnje iz predujetniške dobe naj bodo nauk in opomin za sedanji, poujetniški rod. Izražanje preroka Zaharija je tudi nam v novi zavezi večkrat temno in nejasno. Deloma tudi zato, ker se še do sedaj niso izvršili vsi dogodki, ki jih napoveduje. Knjiga obsega dva dela, ki sta si časovno precej blizu. Prvi del je lažje umljiv, drugi pa je bolj skrivnosten.

Omeniti velja nauk preroka Zaharija o angelih, božjih poslancih, ki preroku posredujejo božja naročila za ljudstvo. Od odlomkov iz njegove knjige, ki so vključeni v bogoslužna berila, so najbolj znani tisti, ki govorijo o Bogu kot dobrem pastirju, ostro pa grajajo ničvredne pastirje, ki zaupane jim črede ne pasejo, temveč jo zrejo. Tik pred odhodom v trpljenje in smrt je Jezus svojim učencem napovedal, da se bodo tisto noč vsi pohujšali nad njim in to utemeljuje z besedami preroka Zaharija: »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.«

Znamenita je Zaharijeva prerokba o Kristusu, mesijanskem Kralju, ki bo narodom naznanil mir: »Njegovo kraljestvo bo segalo od morja do morja, od veletoka do kraja zemlje« (9,8–10).