Peter Klaver (1580-1654)

9. september

Leta 1992 smo obhajali petstoletnico odkritja Amerike. Indijanci, potomci starih naseljencev te 'nove celine', so se te obletnice spominjali z žalostjo. Mnogi osvajalci Amerike, ki so z usti izpovedovali krščansko vero, so s svojim ravnanjem poteptali evangeljsko oznanilo, saj so s človeškimi bitji ravnali slabše kot z živalmi. Precej pa je bilo tudi takih, ki so v pravem duhu oznanjali blagovest odrešenja, namenjenega vsem ljudem, ubogim in zatiranim prav posebej. Med temi izstopa današnji godovnjak sv. Peter Klaver, ki je skoraj štirideset let deloval med črnskimi sužnji v pristaniškem mestu Cartagena de Indias (v današnji Kolumbiji), kamor so jih dovažali iz Afrike – uklenjene in sestradane, do kraja ponižane. Bil je njihov prijatelj, tolažnik in pomočnik ter duhovni oče.

V teh letih je krstil okoli 300.000 teh nesrečnih ljudi, katerim je zavestno postal 'suženj'. Papež Leon XIII., ki ga je razglasil za svetnika (1888) in za zavetnika vseh črnskih misijonov (1896), je zapisal: »Za Kristusovim življenjem ni nobeno življenje tako globoko pretreslo moje duše kakor življenje velikega apostola, svetega Petra Klaverja.«

Rodil se je leta 1580 v preprosti kmečki družini na severu Španije. Pri krstu je dobil ime Juan Pedro. Nadarjeni deček je šel v šole in kmalu se je posvetil bogoslovnemu študiju. Ko mu je bilo 22 let, je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Med pripravo na redovno življenje je bil nekaj časa na otoku Mallorci, kjer je spoznal svetniškega osemdesetletnega redovnika, zavodskega vratarja brata Alfonza Rodrigueza. Pri tridesetih letih je odpotoval v Ameriko, da bi deloval kot misijonar med črnskimi sužnji. Na ta svoj apostolat se je Peter Klaver pripravljal z bogatim duhovnim življenjem in z vso ponižnostjo. Na prigovarjanje očeta Alonsa Sandovala, apostola črnskih sužnjev, se je leta 1616 dal posvetiti v duhovnika, da bi lahko svojim varovancem nudil tudi duhovno pomoč.

Od prvega dne, ko se je na lastne oči prepričal o strašni bedi črncev, se je dela lotil s tako požrtvovalnostjo, da so se mu prijatelji čudili, črnci pa so ga vzljubili in spoštovali. Veliko ameriško pristanišče za uvoz črnskih sužnjev je bilo mesto Cartagena na kolumbijski obali. Noben človek ni pomislil na stisko, bolezni, strahotno umiranje, poniževanje in onečaščenje teh ljudi, ki so jih polovili v njihovi domovini ter jih iz prebivalcev svobodnih vasi naredili za delovno živino za zapahi. Peter Klaver je imel majhno celico ob vhodu v jezuitski zavod in tam je bil na voljo črncem, ki so prihajali k njemu po vsakovrstno pomoč.

Peter Klaver je spremljal usodo svojih varovancev, kolikor je le mogel. Skrbel je tudi za to, da niso ostali brez krščanskega pouka. Zanje je dobil cerkev v mestu in belce, ki so ugovarjali, da že ne bodo v cerkvi skupaj z 'umazanimi črnci', zavrnil, da imajo v cerkvi sužnji enake pravice kot njihovi gospodarji. Ves svoj čas in vse svoje moči je posvetil črncem. Proti koncu svojega življenja je spal le malo in v urah nespečnosti premišljeval in molil. Zadnja leta je kakor ohromel v velikih bolečinah ležal na postelji. Ko ni mogel več delati, je samega sebe daroval kot žrtev za črnce. 8. septembra 1654 je njegovo velikodušno srce prenehalo biti. Ob umirajočem se je zgrnilo vse mesto: redovniki in redovnice s škofom, bogatini in ubožci, sužnji in otroci so se hoteli posloviti od moža, ki je zgorel kot žrtev za druge. Za blaženega je bil razglašen leta 1850, za svetnika pa skupaj s svojim učiteljem Alfonzom Rodriguezom leta 1888. Upodabljajo ga s skupino črncev.