Pavel iz Teb (ok. 228 - 341)

God: 15. januar

Če se človek ne čuti dovolj močnega in pogumnega, stori najbolje, da se pred grozečo nevarnostjo umakne, zbeži. To je tudi v skladu z Jezusovimi besedami apostolom, ko jim je govoril o preganjanju, ki bo njegove učence zadelo. »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo,« jim je dejal. Ta Jezusov nasvet si je vzel k srcu današnji svetnik, ki ga Cerkev časti kot prvega puščavnika. V puščavo je zbežal kot mlad mož, da bi se izognil krutemu preganjanju kristjanov za časa cesarja Decija leta 250. Vendar je v puščavi ostal tudi potem, ko je preganjanje prenehalo. Očitno je v sebi začutil, da ga Bog kliče, da mu služi v samoti in da svoje brate in sestre po veri podpira s svojo molitvijo in spokornostjo.

Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika, je opisal prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim kakšnih trideset let po Pavlovi smrti in ta življenjepis poslal svojemu prijatelju Pavlu na severu Italije. Pavel je bil doma iz Teb v Zgornjem Egiptu, kjer se je rodil okoli leta 228. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili, da se je izobrazil v grškem in egipčanskem slovstvu.

V rimski državi so leta 248 slovesno obhajali tisočletnico ustanovitve mesta Rima. Cesar Decij je hotel zavreti nevarno propadanje države in zdelo se mu je potrebno, da v ta namen državljane zedini v stari državni religiji. Zato je proti koncu leta 249 ali spomladi 250 izdal ukaz, da morajo vsi rimski državljani javno darovati rimskim državnim bogovom. To so morali storiti pred posebnimi komisijami, ki so izdajala potrdila vsem, ki so darovali. Mnogi kristjani so se po prigovarjanju in grožnjah vdali in so darovali bogovom, vendar pa so tolažili svojo vest, češ da morejo v srcu ostati kristjani, četudi darujejo poganskim bogovom. Tiste, ki se niso uklonili, so čakale hude kazni: smrt, zaplemba premoženja, ječa, izgon.

Pavel se je preganjalcem izognil tako, da se je skrival najprej v bližini, nato pa se je umaknil v puščavo, kjer je bilo življenje zelo trdo. Ko je preganjanje ponehalo, je kar ostal v puščavi. Ob vznožju skalne gore je našel votlino, s kamnom zaslonjeno. V tisti votlini je poslej živel šestdeset let v premišljevanju in molitvi. Dolgo se je hranil z datelji, ki mu jih je rodila palma zraven votline, obleko pa si je delal iz palmovih listov. Pred smrtjo je sam povedal Antonu Puščavniku, ki je prišel k njemu na obisk, da mu je Bog leta in leta pošiljal krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hleba kruha. Tako je Bog čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je, kot piše sv. Hieronim, »dočakal 114 let«. Umrl je leta 341. Takrat je bil ob njem Anton Puščavnik, ki je bil šel v samoto po zgledu sv. Pavla. On ga je tudi pokopal.

Pavel je živel v dobi, ki je terjala mnogo mučencev, junakov krščanske vere, pa tudi molivcev, ki so po svoje prispevali, da so mučenci zmagovali v trpljenju. Mnogo umetnikov je upodobilo sv. Pavla puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v obleki iz palmovih listov, s krokarjem ali z dvema levoma, ki mu kopljeta grob. Časte ga kot patrona puščavnikov in pletarjev.

Ime Pavel (izhaja iz latinske besede paulus, ki pomeni »majhen«) spada med precej pogosta imena na Slovenskem. Večina tistih, ki jim je ime Pavel, Pavle, Pavla, Pavlica... obhaja god 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, nekateri pa godujejo danes.