Robert Bellarmin (1542-1621)

17. september

Z današnjim godovnjakom Robertom Bellarminom, cerkvenim učiteljem iz jezuitskega reda, so se naši rojaki prvič srečali leta 1725, ko je v slovenskem prevodu izšel njegov katekizem pod naslovom Kratki zapopadek kristjanskega nauka. Skoraj petdeset let pozneje je izšel tudi prevod njegovega katekizma za otroke.

Robert BelarminoŽivel pa je skoraj dve stoletji prej. Rodil se je namreč 4. oktobra 1542 v toskanskem mestecu Montepulciano kot tretji v družini z dvanajstimi otroki. Mati mu je v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in to ga je oblikovalo za vse življenje. Pri štirinajstih letih je vstopil v novoustanovljeni jezuitski kolegij v svojem rojstnem mestu. Oče se je veselil, da mu bo sin povzdignil družino do nekdanje slave, mati pa je želela samo to, da bi Robert postal jezuit. Njena želja se je izpolnila.

Po končani filozofiji so predstojniki Roberta poslali za magistra (učitelja) v firenški jezuitski kolegij. Tam so ga povabili, naj stopi na prižnico in govori ljudem. To je storil z velikim uspehom. Kot govornik je zaslovel v univerzitetnem mestecu Mondovi v Piemontu, kjer je opravljal najrazličnejša dela. Leta 1569 je moral oditi v Louvain v Belgiji, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Robert je bil bolj majhne postave in rahlega zdravja, zato je moral večkrat menjati službo. Leta 1576 je odšel v Rim, kjer so mu izročili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Na tem mestu je ostal enajst let in svoja temeljita in jasna predavanja je izdal v treh debelih zvezkih, ki so jih kupovali katoličani in protestanti.

Po dvanajstih letih profesure so ga imenovali za duhovnega voditelja (spirituala) mladih jezuitov v rimskem kolegiju. Vodil jih je z jasno besedo in s svetlim zgledom. Njegovo duhovno življenje je bilo izredno globoko. Kadar je molil, je bil tako zbran, da so ga morali stresti, če so ga hoteli kam poklicati. Maševal je tako pobožno in spoštljivo, kakor da bi gledal Gospoda Jezusa iz oči v oči. Med njegovimi gojenci je bil tudi svetniški Alojzij Gon– zaga. Ko je Alojzij umiral, je Robert z njim molil molitve za umirajoče. V oporoki je zapisal: »Pokopljite me ob nogah blaženega Alojzija!«

Zatem je bil imenovan za ravnatelja rimskega kolegija, nato za provinciala v Neaplju. Papež Klement VIII. ga je imenoval za svojega teologa. Dal mu je dovoljenje za natis katekizma za otroke in odrasle. Ti dve deli sta bili prevedeni v 62 jezikov in bili v veljavi do prvega vatikanskega koncila.

Leta 1599 je papež Klement VIII. Roberta Bellarmina imenoval za kardinala, "ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi". Malo pozneje ga je poslal za nadškofa v bližino Neaplja, kjer so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Tam je ostal malo časa, kajti novi papež Pavel V. mu je dal številne naloge v Rimu. Proti koncu avgusta leta 1621 je Robert resno zbolel. Takoj je začel z veseljem pripovedovati, da bo odšel 'domov'. Njegovo življenje se je izteklo 17. septembra. Ob pogrebu se je zgrnila množica ljudi, ki ga je častila kot svetnika. Vendar je zaradi raz–pustitve Družbe leta 1773 (obnovljena je bila leta 1814), na uradno priznanje moral čakati nad 300 let...

Zajemi vsak dan

Grd madež na človeku je laž. Stalno je v ustih nevzgojenih. Boljši je tat kakor tisti, ki stalno laže, oba pa bosta dedovala pogubo.

(Sirahova knjiga)
Torek, 23. Julij 2019
Na vrh