Jožef Kupertinski (1603-1663)

18. september

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.

Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek 'odprta usta', ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.

Od osmega do štirinajstega leta je bil prav beden otrok. Bilo ga je groza pogledati, ker je bil ves v ranah, ki so tako smrdele, da mu je še mati težko stregla. Jožefa je obhajala misel, da bi šel v samostan. Pri frančiškanih, kjer je imel dva strica, ga niso sprejeli, ker bi radi imeli le take novince, ki bi postali mašniki. Več sreče je imel pri kapucinih, ki pa so ga obdržali le osem mesecev. Vrnil se je domov in mama je šla prosit minorite, naj njenega sina vzamejo vsaj za hlapca. Uslišali so jo. Tukaj se je Jožef naučil gladko pisati in brati. Leta 1628 je bil posvečen v mašnika.

Če je bilo njegovo zunanje življenje podpovprečno, pa je bilo izredno bogato njegovo notranje življenje. Ta ubogi fant je bil pogosto zamaknjen. Glas o tem je v samostan privabil preproste ljudi in plemiče, da bi videli tega nenavadnega redovnika in govorili z njim, se mu priporočili v molitev ali odnesli od njega kakšen spomin. Spričo tega se je zanj začela zanimati inkvizicija, pri kateri ga je nekdo zatožil. Zasliševali so ga in se prepričali, da je bila ovadba lažniva, vendar je to Jožefa močno prizadelo. Hudo mu je bilo tudi, ker so ga prestavili v drug samostan. Vendar je povsod čutil božjo bližino. Dovolj mu je bilo, če je le slišal o Jezusu ali Mariji ali o nebesih, že se je zamaknil. Najmočnejše doživetje zanj je bilo vsakdanje maševanje. Zmerom ga je prevzelo zamaknjenje, tako da je njegova maša trajala tudi do pet ur. Pri njem ni šlo za igro domišljije, temveč za bližino tega, kar je ljubil.

Imel je tudi dar, da je videl na daljavo. Tako je na primer vedel za papeževo smrt, preden se je o tem zvedelo. Kdor se je srečal z njim, je moral računati s tem, da mu bo videl na dno srca in mu bo preiskal vest. Nič čudnega torej, da se je o njem vedno bolj govorilo in da se je glas o njem razširil po skoraj vsej Evropi. Ta njegova slava je povzročala predstojnikom nemalo skrbi. Prestavljali so ga iz samostana v samostan, nazadnje je bil v Osimu pri Anconi. Tam je živel skrit, popolnoma ločen tudi od sobratov, zato pa v zamaknjenjih tem bolj povezan z Bogom.

V začetku avgusta leta 1663 je zbolel. "Osel začenja stopati v hrib," je dejal v šali, ko je začutil, da se mu bliža konec. Zadnje dneve je ležal kakor v zamaknjenju. Kot da bi ga použival notranji ogenj, je pel: »Moja duša, ljubi, ljubi!« 18. septembra 1663 je umrl v krogu svojih sobratov. »Sveti oče je umrl,« so rekli ljudje, ko so zvedeli za njegovo smrt. Za svetnika je bil razglašen leta 1767.

Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot frančiškanskega redovnika v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci (kozmonavti): svetnik se je namreč v zamaknjenju večkrat dvignil s tal ali krožil po zraku več minut.