Januarij (umrl 304)

19. september

Kdor je le malo časa preživel v Neaplju, ve, kaj Neapeljčanom pomeni prostorna kapela v desni stranski ladji njihove stolnice, ki je posvečena svetemu Januariju – po italijansko 'san Gennaru'. To je zanje najdragocenejše svetišče. Nad vhodom je napis v latinščini, ki pove, da so ta prostor posvetili "svetemu Januariju, ki je s čudežem svoje krvi rešil Neapelj lakote, vojske, kuge in ognja z Vezuva, svojemu someščanu, zavetniku, varuhu". Relikvije tega mučenca častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti 'čudež sv. Januarija'. Ta 'čudež' se ponavlja vsako leto prvega maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; danes, 19. septembra, ko se spominjajo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta 'čudež' opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Pozneje so truplo in stekleni posodici prenesli v svetniku posvečeno cerkev pred mestnimi vrati, od tam v Benevent, nazadnje pa spet v Neapelj.

Neapeljčani častijo sv. Januarija kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakotami, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo Vezuva. Ob izbruhih tega ognjenika so v procesiji nosili svetnikove ostanke in bili prepričani, da so bili rešeni vsega hudega na njegovo priprošnjo. Še danes se vsako leto na njegov trojni praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo glavo sv. Januarija, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. 'Čudež svetega Januarija' je še do danes nepojasnjen.

Življenje in mučeništvo svetega Januarija sta prepletena z legendarnim izročilom. Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Med Dioklecijanovim preganjanjem so zaprli njegovega prijatelja sv. Sozija ter druga dva diakona in nekaj kristjanov. Beneventski škof Januarij se je odpravil v Neapelj, kjer mu je uspelo skrivaj priti v ječo, da je tam zaprte kristjane tolažil in spodbujal k srčnosti. Ob nekem takem obisku so ga prijeli in peljali pred cesarskega namestnika Timoteja. Ker ga ta ni mogel pripraviti do tega, da bi zatajil vero, ga je dal grozovito mučiti, po mučenju pa ga je skupaj z drugimi kristjani prepustil zverem v amfiteatru, ki pa jih niso raztrgale. Cesarski namestnik jih je tedaj dal obglaviti. To se je zgodilo na današnji dan leta 304.

Svetega Januarija upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zverinami; stoječega sredi plamenov ali v žareči ognjeni peči, kjer je ostal nepoškodovan; s stekleničkama s svojo krvjo nad evangeljsko knjigo v levi in s škofovsko palico v desnici; zraven bruhajočega ognjenika. Neapeljčani ga, kot rečeno, častijo kot svojega velikega zavetnika.