Mavricij (3. stol.)

22. september

Tiranom vseh časov so bili napoti ljudje, ki so mislili drugače kot oni. Ker so imeli moč in oblast, so se jih znebili tako, da so jih dali pomoriti. Takega velikega pokola nedolžnih ljudi se spominjamo danes, ob godu svetega Mavricija in njegovih tovarišev, ki jih je bilo nekaj tisoč! Vsi so bili rimski vojaki iz legendarne tebajske legije, znane po izredni hrabrosti. Tebajska se je imenovala zato, ker so bili njeni možje večinoma iz pokrajine Tebaide v Gornjem Egiptu, ki je bila po svojem prebivalstvu odločno krščanska, zato so bili v tebajski legiji sami kristjani. Ko ji je poveljeval Mavricij, je dal surovi in kruti Maksimijan, sovladar cesarja Dioklecijana, celotno legijo poklati zato, ker si zaradi svojega krščanskega prepričanja njeni vojaki niso hoteli omadeževati rok s krvjo nedolžnih ljudi. To se je zgodilo na ozemlju današnje Švice med leti 280–300. Tamkajšnji škof Teodor je dal okoli leta 360 na kraju pokola postaviti cerkev v čast tem krščanskim junakom, katerih spomin Cerkev obhaja že od leta 350.

Mavricij je bil po vsej verjetnosti črnec, kajti njegovo ime v latinščini pomeni 'Maver ali zamorec ali črnec' (v starem veku se je severozahodna Afrika imenovala Mavretanija). Legija, ki ji je poveljeval, je prišla iz Afrike čez Alpe v Galijo (sedanjo Francijo), da bi tam zatrla upor domačega prebivalstva, kakor je svojemu sovladarju Maksimijanu ukazal cesar Dioklecijan. Vzrok za bojni pohod je bilo preganjanje krščanstva. V rimski vojski je bil tedaj običaj, da čete opravijo daritev bogovom in si izprosijo uspeha v bitki, hkrati pa vojaki ob tem obnovijo svojo prisego. Krščanska tebajska legija se je tej daritvi hotela izogniti in se je umaknila v soteske, kjer je danes mesto Sankt Moritz (ni težko uganiti, da je to nemška oblika imena Mavricij). Drugo poročilo pravi, da so se tja umaknili zato, ker niso hoteli napasti nedolžnega prebivalstva. Ko je Maksimijan opazil, da se je tebajska legija umaknila, je poslal poveljniku Mavriciju ukaz, da se mora legija vrniti k drugim četam, sodelovati pri daritvi in obnoviti prisego. Tebajci so to odklonili, češ da proti svoji vesti ne morejo ravnati. Maksimijan je dal vsakega desetega vojaka te legije obglaviti. To jih ni oplašilo. Ker so vztrajali pri svoji odločitvi, je Maksimijan spet ukazal, naj vsakega desetega obglavijo.

Tedaj je Mavricij poslal Maksimijanu pismo, v katerem med drugim pravi: »Mi smo tvoji vojaki, cesar in gospod, smo pa tudi služabniki pravega Boga. Do tebe imamo dolžnost, da ti služimo, Bogu pa dolgujemo poštenost življenja. Od tebe prejemamo plačo za svojo službo, od Boga pa imamo življenje. Če nič grešnega ne zahtevaš od nas, ti bomo pokorni. Pokaži nam sovražnika, pa boš videl, kaj vse zmoremo. Ne smemo pa si omadeževati rok s krvjo nedolžnih ...« Ko je cesar prebral to pismo, je spoznal, da teh junaških bojevnikov ne bo mogel pripraviti do tega, da bi odpadli od vere, zato je vso tebajsko legijo obsodil na smrt.

Češčenje svetega Mavricija in tovarišev se je kmalu razširilo zlasti po Srednji Evropi. Umetniki upodabljajo svetnika kot poveljnika v bojni opremi, z zastavo, okrašeno s sedmimi zvezdami ali grbi.

Ime Mavricij je pri nas zelo redko, še najbolj je znano na Primorskem.