Anton Martin Slomšek (1800-1862)

24. september

Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti.« S temi besedami je pozdravil papež Janez Pavel II. množico (okoli 200 tisoč ljudi), zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru 19. septembra 1999. Namen njegovega drugega obiska pri nas je bil prav ta, da Slovencem 'podari' prvega domačega blaženega. V slovesnem obrazcu beatifikacije je sveti oče dejal: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 24. septembra.«

Anton-Martin SlomsekTa datum je dan smrti prvega slovenskega blaženja – njegov 'rojstni dan za nebesa'. Njegov 'rojstni dan za zemljo' pa je 26. november 1800. Tega dne je zagledal luč sveta v trdnem kmečkem domu na Slomu v župniji Ponikva pri Celju kot prvi od osmih otrok delavnih in pobožnih staršev. Tonček, kakor so prvorojencu Antonu pravili, se je s hvaležnostjo spominjal svoje matere: »Kar dobra mati v mlado srce zasadi, ne usahne vse žive dni.« Po zaslugi matere in kaplana Jakoba Prašnikarja, ki ga je uvajal v šolsko modrost, je prišel v šole v Celje, zatem v Ljubljano, Senj in Celovec, kjer se je pripravljal na duhovniški poklic. Svoj vzvišeni cilj je dosegel, ko je bil 8. septembra 1824 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v Olimju, kjer je bil tedaj za župnika njegov dobrotnik Jakob Prašnikar. Po novi maši se je za eno leto vrnil v Celovec, da je dokončal študije. Potem je bil dve leti kaplan na Bizeljskem, od koder je šel za kaplana v Novo Cerkev pri Celju, kjer je bil prav tako dve leti. Najraje bi ostal kaplan, povezan z ljudmi, kar vse življenje, toda škof ga je leta 1829 imenoval za spirituala (duhovnega voditelja) v celovškem bogoslovju. Tam je bogoslovce učil tudi slovenščine. Njegovo zlato življenjsko geslo je bilo: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« Po devetih letih je spet ves srečen šel med ljudi kot župnik v Vuzenici, kjer je napisal svojo znamenito knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Leta 1844 je postal stolni kanonik in višji šolski nadzornik (šola mu je bila silno pri srcu, zato ga lahko častimo posebej kot zavetnika vseh, ki delajo v šolstvu). Prve dni marca 1846 je bil imenovan za župnika in opata v Celju, a že po dobrih dveh mesecih je moral prevzeti na svoja ramena breme vodstva lavantinske škofije s sedežem pri Sv. Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Za škofa je bil posvečen 5. julija 1846 v Salzburgu. Pomembno zgodovinsko dejanje škofa Slomška je bil prenos škofijskega sedeža od Sv. Andraža v Maribor leta 1859. S tem je bistveno pripomogel, da je Štajerska ostala slovenska. Umrl je 24. septembra 1862. Njegov svetniški grob je v mariborski stolnici. Že doslej je bil Slomšek s svojo osebnostjo in s svojimi spisi učitelj zdravega rodoljubja, omike in svetosti, še bolj pa bo vernim ljudem svetil poslej, ko je povzdignjen na oltar.

Zajemi vsak dan

Vedi, da človek neskončno presega človeka, in poslušaj svojega Gospoda, kakšen je tvoj resnični položaj, ki ga ne poznaš. Prisluhni Bogu!

(Blaise Pascal)
Petek, 23. August 2019
Na vrh