Sergij Radoneški (ok.1319-1392)

25. september

Če hočemo spoznati globoko vernost ruske duše, jo moramo iti iskat v samostane ali lavre. Mnogi so nastali v 14. stoletju, ko je bila Rusija zaradi napadov Mongolov opustošena. V teh žalostnih okoliščinah so si ljudje želeli miru in samote za zbrano molitev in za spokorno življenje. Tako razpoloženje je bilo kakor nalašč, da so mnogi iskali samoto, v katero so jih vabili gozdovi na severu prostrane dežele. Najlepši spomenik tega 'odhoda iz sveta' je samostan Svete Trojice, ki ga je ustanovil današnji godovnjak sv. Sergij Radoneški. Kraj, ki se od leta 1930 imenuje Zagorsk in leži kakšnih 70 kilometrov severno od Moskve, je bil pred razpadom Sovjetske zveze eden redkih, kjer so redno opravljali bogoslužje, pri katerem so lahko ljudje sodelovali. V Zagorsk so se zgrinjale množice romarjev zlasti za velikonočne praznike.

Sergej RadoneskiO življenju ustanovitelja tega samostana nam je zapustil zanesljiva poročila Epifanij Modri, ki je napisal njegov življenjepis po pripovedovanju menihov, ki so z njim živeli. Sergij se je rodil pred letom 1319 v kneževini Rostov. Pri krstu je dobil ime Jernej. Ko je bila rostovska kneževina priključena Moskvi, se je njegova družina preselila v Radoneš. Jernej je že od mladih let gojil željo, da bi šel v samoto ali 'puščavo'. Pregovoril je starejšega brata Štefana, ki je že prej vstopil v samostan, naj gre z njim. Res sta brata šla kakšnih deset kilometrov globoko v gozd, skozi katerega se je vil potok s čisto vodo. Postavila sta dve leseni celici s cerkvico v čast Sveti Trojici – to je bil začetek kasnejše čudovite lavre (samostana). Brat Štefan ni dolgo vzdržal v tej samoti in je odšel v samostan v Moskvo, Jernej pa je vztrajal. Od časa do časa ga je obiskal star menih duhovnik z imenom Mitrofan, ki je za samotnega puščavnika opravil bogoslužje. Ob nekem takem obisku je mladega puščavnika oblekel v meniško haljo in mu dal redovniško ime Sergij.

Gozdovi, v katerih je živel Sergij, so bili prostrani, vendar ne neprehodni. Tako so mnogi iskalci našli našega božjega moža. Puščavnik je vsakogar ljubeznivo sprejel, nič rad pa se ni odločil, da bi prevzel duhovno vodstvo prišlecev, ki so razširili gozdno jaso, povečali cerkvico in ob njej postavili kakšnih dvanajst celic za brate. Okoli puščavniške naselbine so postavili leseno ogrado, da so se zavarovali pred gozdnimi zvermi, ograda pa naj bi brate tudi spominjala na njihovo ločenost od zunanjega sveta.

Na ponovne prošnje bratov so Sergija posvetili v duhovnika in ga imenovali za predstojnika. Vsi prebivalci puščavniške naselbine so se od začetka udeleževali skupne molitve, sicer pa so živeli kot puščavniki vsak v svoji celici. Po nekaj letih je Sergij na pobudo cerkvenih oblasti sestavil strožja pravila meniškega življenja!

Opat Sergij je bil vsem bratom zgled v molitvi, v ljubezni do knjig in v delu. Lotil se je vseh del v korist skupnosti. Imel je čedalje večji vpliv na vse plasti moskovske družbe. Že s svojo pojavo je ljudem zbujal krščansko veselje in zaupanje. Sergij je umrl 25. septembra 1392. »Ko je umrl, so šli nebeški angeli pred njim,« piše Epifanij, »mu odprli vrata v raj in ga vpeljali v zaželeno blaženost ...«

Danes godujejo tisti, ki so jim starši dali ime Sergij ali Sergej, oziroma Sergija ali Sergeja.

Zajemi vsak dan

Sebe organiziraj, uglasbi svoje življenje, potem boš sposoben za druge! Razglašenosti zasebnega življenja segajo v javno.

(Janez Evangelist Krek)
Torek, 25. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh