Vincencij Pavelski (1581-1660)

27. september

Prava veličina človeka se meri po njegovem srcu. Po tem merilu je Vincencij Pavelski, ki je bil majhne postave – meril je le 1,59 metra – pravi velikan. »Po njegovi zaslugi,« je zapisal slovenski življenjepisec, »se je nekaj let nevidno božje prijateljstvo na viden način razodevalo nemirnim srcem in bolnim telesom trpečega človeštva.« Nemirnim srcem – po duhovnikih njegove Misijonske družbe, katerih glavna naloga je bila s preprosto evangeljsko besedo po ljudskih misijonih oznanjati glavne verske resnice krščanstva in jih navajati k dobri spovedi; bolnim telesom – po Družbi usmiljenih sester ali usmiljenk, ki jih je ustanovil skupaj z Ludoviko Marillac, da bi stregle bolnikom in skrbele za trpeče, v katerih trpi Kristus sam.

Bil je kmečki sin, rojen 24. aprila 1581 blizu mesta Dax v francoski pokrajini Gaskonji. Od matere je podedoval čut za delo ter ljubezen do ubogih in zatiranih. Kot otrok je pasel ovce in svinje. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo, z devetnajstimi pa je že postal duhovnik.

V prvih dvanajstih letih duhovništva je doživel marsikaj razburljivega. Potem se je seznanil s svetniškim duhovnikom Berullom in po njegovem nasvetu sprejel manjšo župnijo, v kateri je navdušeno deloval. Nekaj časa je bil vzgojitelj v plemiški družini Gondi, nato pa spet šel na župnijo, kjer je v živem stiku z ljudmi začutil, da ga Bog kliče za očeta revežev. Verne žene je zbral v skupine 'gospa krščanske ljubezni', ki so organizirano skrbele za reveže v svoji okolici. Seznanil se je z ženevskim škofom svetim Frančiškom Šaleškim. Glede prepotrebne obnove verskega življenja sta si bila edina: duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridiga naj bo preprosta, zasnovana na evangeliju, pot svetosti je zvesto izpolnjevanje stanovskih dolžnosti.

Preselil se je v Pariz v samostan svetega Lazarja. Pri njem so se začeli zbirati dobri duhovniki iz Pariza in okolice na duhovne konference. Leta 1625 je Vincencij ustanovil Misijonsko družbo, katere člani so bili duhovniki, ljudski misijonarji in služabniki ubogih. Po kraju, kjer so se zbirali, so jih ljudje začeli imenovati 'lazaristi' in pod tem imenom poznamo člane Misijonske družbe tudi pri nas.

Vincencij je vse bolj čutil, da so reveži, bolniki in trpini vseh vrst njegovi 'domači'. Po srečanju z Ludoviko Marillac, ki je bila plemkinja po rodu, še bolj pa po srcu, je leta 1629 ustanovil Družbo usmiljenih sester, ki je prevzela skrb za bolnike. Po besedah sv. Vincencija so njihovi samostani bolnišnice, samostanski križni hodniki pa mestne ulice ali bolniške sobe. Te redovnice so naredile ogromno dobrega. Pred vojno so blagoslovljeno delovale po bolnišnicah tudi pri nas, po vojni pa so jih veri sovražni oblastniki iz njih izgnali.

Misijonska družba in Družba usmiljenih sester (uradno: Hčere krščanske ljubezni) sta se začeli širiti izven meja Francije. Leta 1648 je Vincencij poslal prve misijonarje Družbe na Madagaskar. Hiša pri Sv. Lazarju je bila vedno polna, vsak dan je Vincencij napisal številna pisma, imel je duhovne vaje za tiste, ki bodo posvečeni v duhovnike. Delal je za deset ljudi. Ko je samostanski zvon 27. septembra 1660 vabil k jutranji molitvi, je za Vincencija nastopilo večno jutro.

Lazariste je v Slovenijo pripeljal škof Slomšek in sicer leta 1852 k Sv. Jožefu nad Celjem, usmiljenke pa so prek Gradca prišle leta 1843 v Maribor.

kratka razmišljanja sv. Vincencija Pavelskega:

• Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
• Poklic je Božji poziv nam. Poklic apostolov je bil Božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je Božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je Božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
• Dejanje ljubezni do bližnjega je tudi v tem, da se veselimo s tistimi, ki so veseli. Po njej spoznam vzrok njihovega veselja. Gospod je hotel s svojim naukom združevati vse po duhu, veselju in žalosti; njegova želja je, da delimo čustva drug z drugim.
• Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.
• Kot druge kreposti se tudi pretirana vnema sprevrže v greh; zato moramo paziti, da ne zaidemo v ta blodnjak; kajti vnema, ki je zunaj meja ljubezni do bližnjega, ni več vnema, temveč postane ljudomrznost.
• Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti pogosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežnočutečega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka.
• O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!.
• Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.
• Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?
• Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.
• Godrnjavec lahko umori veliko duš, včasih z eno samo besedo. Godrnjanje je gnusoba pred Bogom. Kuga je, ki vse okuži. Kdor godrnja, je sejalec razdora.
• Nič tako zelo ne osvoji Božjega srca tako kakor zahvaljevanje za njegove milosti.
• Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost.
• Za sijajna dela najde Bog dovolj delavcev. Za nevidno delovanje pa jih potrebuje še veliko.
• Uboge moramo obiskovati zaradi Boga samega in kot je storila sveta Devica ob obisku pri Elizabeti, se pravi, z vso nežnostjo, ljubeznijo in dobroto.
• Ni mogoče veliko pričakovati od človeka, ki mu ni do pogovora z Bogom.
• Kako naj bi izkazovali ljubezen drugim, če je ni med nami? … Ni mogoče dati tega, česar nimamo.
• Kakor hitro bomo prazni samih sebe, nas bo Bog napolnil s seboj, ker ne more trpeti praznine.
• Biti kristjan in videti svojega brata v trpljenju, pa ne jokati z njim in ne biti z njim bolan! To pomeni biti brez ljubezni, to pomeni biti naslikan kristjan!
• Čeprav zadeve ne potekajo tako, kot smo predvidevali in mislili, nikar ne dvomimo, da jih bo božja previdnost uredila tako, kot je najbolje za nas.
• Iščite Boga v vas! Sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno. Če to manjka, manjka vse.
• Naj ima človek še toliko ljubezni, če nima ponižnosti, nima ljubezni.
• V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?
• Ker Božji Sin v svoji slavi, ki jo je imel od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti.
• Ni dovolj, da Bog kraljuje v nas, ko iščemo njegovo kraljestvo in njegovo pravico. Želeti moramo, da se širi božja slava.
• Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse. Reči bo mogel s svetim Pavlom: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.
• Če vidiš brata prizadetega, ne da bi z njim jokal, ne da bi bil z njim bolan, to pomeni, da nimaš srca, da nimaš ljubezni, da nisi kristjan.
• Oznanjati veselo novico ubogim je tako plemenita služba, da je to v pravem pomenu besede služba Božjega Sina.
• Če je Božja ljubezen ogenj, je gorečnost njegov plamen; če je Božja ljubezen sonce, je gorečnost njegov žarek.
• S prepirom sogovorniku zapremo vrata njegovega srca, namesto da bi mu odprli razum. Krotkost in prijaznost pa najdeta pot do njegovega srca.
• Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede.
• Bog zahteva najprej srce, zatem pa se morajo delo in roke, kolikor mogoče, ujemati s srcem.
• Bog običajno hoče reševati človeka po človeku. In naš Gospod se je sam učlovečil, da bi rešil vse.
• Trudimo se za ponižnost, kajti kolikor bolj bo kdo ponižen, toliko bolj bo dobrohoten do bližnjega.
• Ne samo, da je Bog povsod, on je na prav poseben način v dobri duši, ki je polna njegove ljubezni.
• Krotkost nam pomaga, ne le da odpuščamo žalitve in krivice, ki nas doletijo, temveč hoče celo, da smo do tistih, ki nam jih povzročajo, krotki in prijazni.
• Če ste povezani z Bogom, se boste dotaknili src že samo s svojo navzočnostjo, tudi ko ne izgovorite nobene besede.
• Bog nikoli ne odbije, kadar ga prosimo ponižno in zaupno. Če ne usliši takoj, pa nekoliko pozneje.
• Bog ni hotel, da bi vaše oči videle Odrešenika kakor oči starčka Simeona; hoče pa, da slišite njegov glas in greste, kamor vas kliče.
• Treba se je odpovedovati sebi, da se napolnimo z Bogom; treba se je darovati Bogu, da se odpovemo sebi.
• Nekateri so z nasmehom in prijaznostjo vsem všeč. Bog jih je obdaril s prisrčnim, blagim in ljubeznivim pristopom; zdi se, kot da bi vam želeli podariti svoje srce in vas prositi za vaše srce.
• Izogibati se je treba zvijačnosti, kajti Bog ljubi samo preproste duše in jim daje svoje milosti.
• Z ubogimi morate ravnati z veliko krotkostjo in spoštovanjem ob misli, da vam bodo oni odprli nebesa; ubogi imajo namreč to prednost, da odpirajo nebesa.
• Spoštujte bolnike! Nikoli se nad njimi ne hudujte in ne recite jim nobene trde besede. Pomislite, da ste jim vi za vidne angele varuhe, za očeta in mater.
• Prizadevajmo si za usklajevanje svoje volje z Božjo; med mnogimi dobrinami, ki iz tega izvirajo, dušni mir prav gotovo ne bo najmanjša.
  (...)