Venčeslav (ok.904-929)

28. september

Praga, glavno mesto Češke, spada med najlepša mesta na svetu. Za njenega ustanovitelja velja knez sv. Vaclav Pšemisl, po naše Venčeslav, ker je ta kraj izbral za sedež svoje kneževine. Svoj dvor je imel na Višegradu na desnem bregu reke Vltave. V srcu mesta, na Hradčanih, pa je dal graditi romansko stolnico sv. Vida. Še preden je bila posvečena, je v njej našel zadnje počivališče. V sedanji stolnici sv. Vida, največji gotski stavbi v 'zlati' Pragi, je ena najlepših kapel posvečena temu svetniku, zavetniku Češke. Po njem nosi ime tudi najlepši praški trg – Vaclavske namesti.

Ta veliki češki narodni svetnik se je rodil okoli leta 904. Njegov oče knez Vratislav je umrl, ko je bilo prvorojencu komaj dvanajst let. Mladoletnega kneza je vzgajala njegova pobožna babica sv. Ljudmila. Dala ga je v šolo učencem sv. Metoda. Kot knez je bil enako naklonjen duhovnikom, ki so govorili staroslovenski, kakor tudi latinski jezik. V svoji kneževini je zbral izobražene duhovnike raznih narodov in šol in z njihovo pomočjo je češki narod dvignil na takšno višino, da je po omiki prekašal močnejše zahodne narode.

Sveti Venčeslav je bil moder in miroljuben vladar. Odlikoval se je po dobrodelnosti in pobožnosti, kar ni bilo po volji nekaterim velikašem poganskega mišljenja, ki niso mogli neovirano zatirati in izkoriščati podložnikov. Le–ti so naščuvali knezovega mlajšega brata Boleslava, da mu Venčeslav streže po življenju. V Boleslavu, ki je bil neukročene narave, prava podoba svoje matere Drahomire, ki je leta 921 dala umoriti svojo svetniško taščo Ljudmilo, se je zbudil pohlep po knežjem prestolu. Izkoristil je Venčeslavovo pobožnost, da ga je zvabil v zasedo. Povabil ga je, naj za god sv. Kozma in Damijana pride v utrjeno gradišče Stara Boleslav, kjer je bila tema svetnikoma posvečena cerkev. Knez Venčeslav je bil tam dopoldne pri maši, popoldne pa pri viteških igrah in gostiji. Zvečer se je Boleslav s peščico podlih zarotnikov dogovoril, da bodo naslednje jutro Venčeslava ubili, ko bo šel molit v cerkev.

Naslednje jutro je Boleslav čakal brata pri cerkvenih vratih. Venčeslav ga je prijazno pozdravil, on pa ga je udaril z mečem po glavi in ga ranil. Ranjeni Venčeslav je brata razorožil, da bi preprečil greh bratomora, in zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili. To se je zgodilo v ranem jutru 28. septembra 929. Boleslav je s svojimi vojaki hitel proti Pragi, da se polasti oblasti. Vse Venčeslavove prijatelje je dal vreči v ječo. Ko je mati Drahomira izvedela za bratomor, jo je obšla težka misel: »To mi je Bog poslal kot kazen za umor tašče Ljudmile!« Hitela je v Staro Boleslav in se zjokala nad razsekanim truplom svojega prvorojenca.

Po smrti je sveti mučenec začel iz nebes deliti dobrote, kakor jih je v življenju ljubeznivo delil na zemlji. Morilci so se za svoj zločin skesali, Boleslav je očitno obžaloval bratomor in dal mučenčevo truplo prepeljati v stolno cerkev sv. Vida v Pragi. Življenje sv. Venčeslava je živ dokaz, da svetniki niso cmeravi samotarji in čudaki, temveč ljudje iz sredine življenjskega boja. Tudi Slovenci častimo spomin tega odličnega kneza. Pri nas mu je posvečena cerkev pri Sv. Venčeslu nad Slovensko Bistrico. Na mogočnem kipu sv. Venčeslava na Vaclavovem trgu v Pragi so vklesane besede, ki jih je češki narod ponavljal v vseh hudih časih: »Sveti Venčeslav, ne daj propasti nam in ne bodočim!«

Ime Venčeslav pri nas ni tako pogosto kot razne skrajšane oblike: Vencelj, Venček; Venček, Venko, Veno, Slavko.