Dionizij, Rustik in Elevterij, (ok. 285)

9. oktober

V sedemnajstem poglavju Apostolskih del, knjigi Svetega pisma nove zaveze, ki poroča o življenju mlade Kristusove Cerkve, beremo, kako je apostol Pavel med svojim drugim misijonskim potovanjem (med letoma 49 – 52) prišel v Atene. Tam se je spustil v pogovor tudi z nekaterimi grškimi modrijani, ki so ga vzeli s sabo na grič Areopag nad mestom in ga vprašali, naj jim pove nekaj več o novem nauku, ki ga oznanja. Pavel jim je rad ustregel. Ko je v svoji razlagi prišel do Kristusovega vstajenja od mrtvih, so se eni iz njega norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« Poročilo se končuje takole: »Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagit.«

Tega učenca apostola Pavla, poznejšega škofa v Atenah, so pogosto zamenjavali z današnjim godovnjakom, ki mu je bilo tudi ime Dionizij, vendar pa je živel skoraj dvesto let kasneje ter je bil prvi škof v Parizu, ki je bilo tedaj naselje z latinskim imenom Lutetia Parisiorum. Sv. Gregor iz Toursa poroča o njem, da ga je papež Fabijan okoli leta 250 s šestimi drugimi škofi poslal iz Rima v Galijo, sedanjo Francijo, kjer je skupaj z duhovnikom Rustikom in diakonom Elevterijem umrl mučeniške smrti, vendar je poročilo o njegovem mučeništvu legendarno.

Novejša raziskovanja so ugotovila, da sta atenski in pariški Dionizij dve različni osebi. Do pomote je prišlo takole: leta 827 je bizantinski cesar Mihael poslal francoskemu kralju Ludviku Pobožnemu prepis spisov, ki so jih pripisovali Dioniziju Areopagitu, Pavlovemu učencu. Kralj je spise izročil benediktinskemu opatu Hildvinu, ki je sestavil prvi življenjepis pariškega škofa Dionizija, katerega enači z učencem apostola Pavla in mu pripiše tudi avtorstvo iz Carigrada poslanih spisov.

Dionizij, prvi pariški škof, ki ga uvrščajo v skupino štirinajstih pomočnikov v sili, je eden od zavetnikov Francije in zavetnik Pariza. Po vsej verjetnosti je on postavil prvo krščansko cerkev na otoku sredi reke Seine. Poročilo o njegovem mučeništvu je sicer okrašeno z legendarnimi dodatki, zanesljiv pa je podatek, da je bil s svojimi tovariši v trpljenju obglavljen na Montmartru leta 285. Kralj Dagobert je dal njegove posmrtne ostanke prenesti v cerkev benediktinske opatije Saint Denis, ki je postala eno največjih svetišč v Galiji in pozneje nekakšna narodna grobnica, kjer so pokopali skoraj vse francoske kralje.

Svetega Dionizija upodabljajo v škofovski obleki z odsekano glavo v desnici. Ker je bil obglavljen, ga časte kot zavetnika proti glavobolu. Svetnika in njegovo mučeništvo so upodobili mnogi umetniki

Ime Dionizij izhaja iz grškega imena Dionizos; tako se je v grški mitologiji imenoval bog vina, pomladnega cvetja in opojnosti, ki je bilo značilno za njegova praznovanja. Francoska oblika latinskega imena Dionisius je Denis, ki je pogosto ime, prav kot ženska oblika Denise. Ti dve francoski imeni sta tudi pri nas bolj uveljavljeni kot pa izvirno ime današnjega godovnjaka.