Sv. Koloman (umrl 1012)

13. oktober

O sv. Kolomanu vemo le to, da je bil kraljevega rodu in po rodu Irec. Vse drugo je plod domišljije in legend: ne vemo ali je bil duhovnik, menih ... tudi ne, s čim se je ukvarjal. Na začetku 11. stol. je bil na poti v Sveto deželo, pa so ga zaradi tuje obleke obsodili kot češkega vohuna in ga linčali (obesili). To se je zgodilo 17. julija 1012 v Stockerauu pri Dunaju. Svojo svetost je Koloman izpričal že s tem, ko je z veliko potrpežljivostjo in brez upiranja prenašal krivično trpljenje in obsodbo, še bolj pa se je to pokazalo ob čudežih, ki so se dogajali ob njegovem truplu. To naj bi poldrugo leto dolgo viselo nepoškodovano, brez znaka trohnenja oziroma razpadanja. Les drevesa, na katerem je visel, je po čudežu ozelenel, ko pa je neki mož po dolgem času s svetnikovega trupla odrezal kos mesa (da bi to pomagalo njegovemu bolnemu sinu), je takoj pritekla iz njega sveža kri, kot da je umrl šele tisti dan. Tako so po tem čudežu po treh letih truplo vendarle sneli z drevesa in Babenberžan Henrik I. je dal prenesti njegove kosti 13. oktobra 1014 v opatijo Melk, kjer so imeli Babenberžani svoj vladarski sedež. Na dan, ko so prenesli svetnikove posmrtne ostanke, se tudi obhaja njegov spomin. Od tega dne so v Avstriji irskega romarja častili kot deželnega svetnika, do leta 1663, ko je njegovo mesto prevzel sv. Leopold. »Na Avstrijskem in Južnem Bavarskem je več kapel in cerkva posvečenih temu svetniku. Pri kapelah, posvečenih sv. Kolomanu, so imeli običajno slovesne sprevode na konjih. V ljudstvu je bila ohranjena vera, da Kolomanov blagoslov napravi človeka neranljivega. Sv. Kolomana upodabljajo kot romarja s palico v roki, tudi s kleščami in šibo (tako na dveh Dürerjevih lesorezih), visečega na drevesu, včasih tudi prebodenega s sulico. Svetnika časte kot zavetnika živine, obsojenih na smrt z obešanjem, proti boleznim, kugi, nevihti in drugim nadlogam.

Ime Koloman je anglosaksonskega izvora in se nanaša na goloba.