Kalist (umrl 222)

14. oktober

Kristusov evangelij je oznanilo vesoljnega bratstva – enakosti vseh ljudi pred Bogom. To sporočilo je Jezus vrgel v svet tedaj, ko so bile v družbi kričeče razlike: na eni strani so bili mogočni gospodarji, na drugi pa brezpravni sužnji. Pred Bogom so bili vsi enaki, ne pa še pred ljudmi. Apostol Pavel je pravilno razumel Jezusov evangelij in je učil, da kristjani ne bi smeli razlikovati med sužnji in svobodnimi, temveč bi morali biti vsi eno v Kristusu. Dejansko je tedaj v družbi vladal sužnjeposestniški red, ki se je spreminjal le polagoma.

Iz suženjske družine je izšel današnji godovnjak Kalist, ki je vodil Kristusovo Cerkev od leta 217 do 222. Rodil se je leta 155 kot sin sužnja Domicija v Rimu. Že v mladih letih je postal kristjan in vere se je trdno oklepal. Bil je izredno nadarjen in zvest, gospodarja je imel rad in ga ni hotel zapustiti. Zaradi svoje prevelike dobrosrčnosti je prišel v ječo in iz nje so ga rešili njegovi krščanski prijatelji. Nasprotniki so dosegli, da so Kalista najprej prebičali, nato pa obsodili na prisilno delo v strahotnih sardinskih rudnikih, kjer so bili obsojenci izenačeni z živalmi. Po nekaj letih nečloveškega trpljenja je Kalist dosegel prostost, ko je cesar Komod na prošnjo svoje žene, ki je bila kristjanom naklonjena, izdal odlok o splošni pomilostitvi. Kalist si nekaj časa ni upal vrniti v Rim.

Tja je prišel šele za časa papeža Zeferina, ki ga je posvetil v diakona in mu izročil najprej upravo katakomb (podzemeljskih pokopališč), pozneje pa nadzorstvo nad vso cerkveno imovino. Kalist je katakombe tako lepo uredil, da se še danes po njem imenujejo Kalistove katakombe. Pri razdeljevanju pomoči revnim in pri podpori trpečih kristjanov je pokazal tako ljudomilo iznajdljivost, da so ga leta 217 izvolili za Zeferinovega naslednika na papeškem sedežu.

Nekdanji suženj je pet let vodil Cerkev. Nekateri ponosni Rimljani so se le neradi podrejali bivšemu sužnju kot poglavarju Cerkve. Kalist je ostal ponižen, miren in strpljivo dostojanstven.

Nekateri so mu to potrpežljivost zamerili, med najbolj glasnimi je bil učeni Hipolit, ki so ga njegovi somišljeniki postavili za protipapeža. Kalist pa je bil kar se da odločen v boju za dostojanstvo sužnjev. Izdal je odlok, s katerim določa, da smejo sužnji vpričo Cerkve sklepati veljavne poroke s svobodnimi in plemiškimi ljudmi, četudi se je tedanja javnost temu upirala. S tem odlokom je posegel v tedanje rimske državne zakone, kristjanom pa je prinesel veliko olajšanje.

Papež Kalist je bil tudi odločen zagovornik milejših predpisov za spokornike, sklicujoč se na Jezusovo ravnanje s spokorjenimi grešniki. Zaradi njegovega prizanesljivega ravnanja s padlimi in grešniki ga je ostro napadal tudi znani cerkveni pisatelj Tertulijan. Uvajanje uvidevne verske strpnosti Kalista pred zgodovino proslavlja prav tako kot veličastna dela v katakombah.

Ni trdno ugotovljeno, kdaj in kako je papež Kalist umrl. Staro poročilo ve povedati, da so ga vrgli v ječo, kjer je trpel lakoto in je bil večkrat bičan do krvi. Po nekem drugem poročilu so ga umorili v ljudski vstaji leta 222. Upodabljajo ga kot papeža s kamnom okrog vratu, zato domnevajo, da so ga najbrž res – kot poroča neka legenda – utopili v vodnjaku na trgu onstran reke Tibere. Njegov god se obhaja na današnji dan že od 3. stoletja dalje.