Terezija Jezusova (Avilska) (umrla 1582)

15. oktober

Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Tako se začenja znamenita avtobiografija sv. Terezije Velike ali Avilske, ena najbolj branih knjig duhovne vsebine, katero smo leta 1974 dobili v slovenskem prevodu. Poleg avtobiografije je Terezija Avilska napisala še vrsto drugih del, s katerimi je številnim kristjanom učiteljica notranjega življenja. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast.

V prvem delu svojega Življenja Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvih letih svojega redovnega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v Avili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Avilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi 'polna čednosti' Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija "je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.«

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« Ko je odraščala v dekle, se je »začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti«, vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. »Če bi smela staršem kaj svetovati,« piše Terezija, »bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila "srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil. Kmalu po prihodu v samostan so jo začele mučiti razne bolezni. Več let je bila od bolečin vsa zvita in napol hroma.

Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je ne le vdano prenašala vse trpljenje, temveč je obrodila tudi druge sadove. »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila. Globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.« S svojim redovnim življenjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala. Redovnice in redovniki pravega duha so njeno delo z veseljem pozdravili, mnogi pa so ji nagajali, vendar Terezija ni odnehala. Potovala je od samostana do samostana. Na eni teh poti je v kraju Alba de Tormes v noči od 4. na 5. oktober 1582 umrla, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, zato je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober in od leta 1622, ko je bila razglašena za svetnico, obhajamo njen god na današnji dan.

Danes godujejo naše številne Terezije, Rezke in Zinke, nekatere pa so godovale 1. oktobra.