Ignacij Antiohijski (umrl ok. 110)

17. oktober

Okoli leta 100 se je začelo obdobje, ko noben apostol ni bil več živ. Cerkev je skrbno varovala njihovo izročilo in se sklicevala na njihovo avtoriteto. Delo božjega ustanovitelja se je nadaljevalo in je bilo poslej v rokah predstojnikov, ki Jezusa niso nikoli videli, bili pa so učenci apostolov. Med te spada tudi Ignacij Antiohijski, škof v mestu, kjer so Jezusove učence najprej imenovali kristjane, junaški pričevalec mlade Cerkve. Ime mu je bilo tudi Teoforos, to je Bogonosec. Prištevamo ga med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda osebno poznal katerega od apostolov, ampak predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so stavbo Cerkve na apostolskem temelju dalje zidali in utrjevali. Vernike svojega časa je spodbujal in utrjeval s svojim zgledom in tudi s svojimi pismi, ki se jih je ohranilo samo sedem. Spadajo med bisere zgodnjega krščanskega slovstva in razodevajo duhovno veličino sv. Ignacija.

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, tedaj po številu prebivalcev tretjem mestu rimskega cesarstva, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla pa tudi Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po dobrem izročilu tretji škof na tem sedežu, če se apostol Peter šteje za prvega. Za časa cesarja Domicijana (vladal je od leta 81 do 95) se je začelo preganjanje kristjanov. Preganjanje rimskih oblastnikov je bilo sicer naperjeno proti upornim Judom, vendar pri tem niso delali prave razlike med Judi in kristjani. Po Domicijanovi smrti je Cerkev nekaj časa živela v miru, pod cesarjem Trajanom, ki je zavladal leta 98, pa je prišlo do novega preganjanja kristjanov v maloazijskih pokrajinah. Sovražnosti proti kristjanom so izbruhnile tudi v Antiohiji; med drugimi so prijeli tudi škofa Ignacija in ga zaradi njegove vere v Kristusa klicali na odgovor. Prijeli so ga na osnovi obtožbe iz ljudstva, ki jo je podpisal kdo od poganov, Judov ali krivoverskih kristjanov. To se je zgodilo okoli leta 110. Škofa Ignacija je vojaško spremstvo desetih mož odvedlo v Rim v smrt. Daljši postanek na poti je bil v mestu Smirni, kjer je krščansko občino vodil svetniški škof Polikarp. Tja so Ignacija prišli pozdravit visoki poslanci številnih maloazijskih krščanskih občin in iz tega se vidi, kakšen ugled je užival antiohijski škof. Izročil jim je svoja pisma vernikom. Iz Smirne je pisal tudi Cerkvi v Rim. V njem je vernike prosil, naj ne storijo ničesar, da bi preprečili njegovo mučeniško smrt. »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu! Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov.«

V Rimu so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Kristjani so zbrali njegove kosti in jih prenesli v Antiohijo, kjer so jih kasneje, za časa cesarja Teodozija (proti koncu 4. stoletja) pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju rimske boginje Fortune. Do preureditve svetniškega koledarja je bil spominski dan mučeniške smrti Sv. Ignacija 1. februarja, po novem pa se njegov god obhaja 17. oktobra.

Na današnji dan goduje kateri od tistih, ki mu je ime Ignacij ali Ignac, pa tudi Nace ali Igo; ženska oblika tega imena, ki pomeni 'ogenj' (po latinski besedi ignis), je Ignacija.