Izak Jogues (umrl 1646)

19. oktober

Ko so pred približno 450 leti prvi Evropejci prišli v Severno Ameriko, je tam živelo kakšna dva milijona Indijancev. Na to celino so pred davnimi časi prišli iz Srednje Azije in so sorodni azijskim Mongolom. V Severni Ameriki sot bivali večinoma na vzhodu in na jugu, kjer je zemlja zelo rodovitna in podnebje ugodno. Tam so imeli dovolj divjačine in sadežev. Pred belokožci so se umikali proti mrzlim severnim krajem, na ozemlje velikih jezer in današnje Kanade. Prvi so Indijancem oznanjali Kristusov evangelij francoski jezuiti. Nekateri so pri tem pretrpeli mučeniško smrt. Znani so pod skupnim imenom »kanadski mučenci«: za Kristusa so prelili kri v letih 1642 do 1650, za blažene so bili razglašeni leta 1925, med svetnike pa prišteti leta 1931 in njihov spomin Cerkev obhaja 19. oktobra.

Od vseh kanadskih mučencev je največ pretrpel pater Izak Jogues. Rodil se je leta 1607 v Orleansu kot sin uglednega trgovca. Po srednji šoli v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju se je odločil, da postane jezuit. Bil je vzoren redovnik, zato so predstojniki uslišali njegovo željo, da gre za misijonarja med Indijance v Kanado. Skupaj s sedmimi sobrati se je poleti 1636 izkrcal na kanadski obali in predstojniki so ga poslali misijonarit k indijanskemu plemenu Huronov. Že med potjo je videl krute prizore ob srečanju s pripadniki plemena Algonkinov (med temi je dvesto let pozneje blagodejno deloval naš veliki misijonar Friderik Baraga). Povedati velja, da so za podivjanost nekaterih indijanskih plemen bili krivi belopolti trgovci, ki so jih sleparili in jih zastrupljali z žganjem.

Francoski jezuiti so imeli med Huroni že dve misijonski postaji. S pogajanji so dosegli, da so Huroni sprejeli medse patra Izaka, ki so mu dali ime 'Ondesonk'. Predstojnik huronskega misijona pater Janez de Brebeuf je novim misijonarjem dal navodila, kako je treba ravnati z Indijanci. Opozoril jih je tudi: »Vsak čas moramo biti pripravljeni na smrt. Na nas zvračajo krivdo za vse. Če odpove letina ali če je suša, smo krivi mi. Ali se moremo v deželi, kjer primanjkuje vsega in nam ljudje ne morejo pomagati, zaupati komu drugemu kakor samemu Bogu?«

Leta 1640 so patra Izaka določili za predstojnika nove postojanke sv. Marije. Ob napadu Irokezov, ki so bili na bojni nogi s Huroni in tudi s Francozi, so bili zajeti tudi trije francoski misijonarji, ki so jih Irokezi nečloveško mučili, dva so pobili, Izaka pa so to pot pustili pri življenju, ker je bil po njihovih pravilih član druge družine. Pater Izak je tudi v ujetništvu apostolsko deloval, kolikor se je pač dalo. Žena starega indijanskega poglavarja, ki je rekla, da je njegova »teta« ter ga je varovala pred podivjanimi rojaki, mu je pomagala, da je pobegnil k Holandcem. Skrit na majhni tovorni ladji se je vrnil v Evropo. Ko je francoska kraljica Ana videla patrove iznakažene prste (porezali in obgrizli so mu jih Indijanci), je zajokala.

Izak se doma ni dobro počutil in želel je čimprej oditi nazaj med svoje 'divjake'. Predstojniki so njegovi želji ugodili in leta 1644 se je junaški misijonar vrnil v Kanado. Napotil se je med Irokeze in vzel s seboj črn kovček, v katerem je imel vse potrebno za maševanje. Med potjo so misijonarja zajeli Mohawki in sklenili, da ga umorijo, ker da je bil njegov črni kovček kriv, da so imeli slab lov in da se je žetev osušila. Pobili so ga s sekiro in mu potem glavo odsekali, prav tako so storili z njegovim tovarišem. To se je zgodilo jeseni 1646, tri leta pozneje je padlo še pet francoskih mučencev.

Kri teh mučencev je bilo seme novih kristjanov. Do leta 1650 so bili že skoraj vsi Huroni in Algonkini kristjani, leta 1662 je bil imenovan že prvi škof za Kanado.