Ignacij Carigrajski (umrl 877)

23. oktober

V osmem stoletju in v prvi polovici devetega je bilo cerkveno in politično življenje v Carigradu zaznamovano z bojem za češčenje svetih podob. Kristjani v prvih treh stoletjih niso imeli podob v prostorih, kjer so se zbirali k bogoslužju. Nastanek svetih podob je povezan s češčenjem mučencev. Najprej so se jim priporočali na njihovih grobovih, nazadnje pa so začeli izdelovati tudi njihove podobe. Ko so jih imeli pred seboj, so bili v veri prepričani, da jih te podobe nekako povezujejo s tistimi, ki jih predstavljajo. Enako so čutili ob podobah Kristusa in Matere božje. V 6. in 7. stoletju se je češčenje svetih podob v vsej Cerkvi utrdilo, pojavile pa so se tudi razne praznoverske razvade, ko so mnogi svete podobe imeli za nekakšne 'talismane'. Na začetku 8. stoletja se je v vzhodni Cerkvi razbesnel boj zoper češčenje svetih podob, ki je šel v zgodovino pod imenom ikonoklazem. Ikonoklasti, ki jih je podpiral tedanji bizantinski cesar Leon II. (ta je bil pod vplivom judovstva in islama, ki prepovedujeta likovno upodabljanje Boga), so razbijali svete podobe po cerkvah, samostanih, na javnih mestih in tudi po hišah, zagovornike češčenja ikon pa so zapirali, pošiljali v izgnanstvo, jih mučili in pobijali. Konec temu boju je naredila cesarica Teodora, ki je leta 843 obnovila češčenje svetih podob. Katoliški nauk o tem je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787.

Žrtev ikonoklastov je bil tudi carigrajski patriarh Ignacij, ki se ga danes spominjamo. Bil je najmlajši sin bizantinskega cesarja Mihaela I. in je bil rojen okoli leta 798 v Carigradu. Pri krstu so mu dali ime Niketa. Njegov oče Mihael je vladal komaj eno leto in devet mesecev, ko se mu je uprl njegov vojskovodja Leon Armenec, ga pahnil s prestola in se oklical za cesarja. Odstavljenega cesarja je z Niketom in njegovim bratom pregnal na otok Porti v Marmornem morju.

Tam je potem Niketa v svojem štirinajstem letu vstopil v samostan in dobil meniško ime Ignacij. Samostanski predstojnik je bil sprva do njega precej oster, ker je Ignacij zagovarjal češčenje svetih podob, predstojnik pa je bil na strani cesarja Leona. Ignacij je potrpežljivo prenašal vsa ponižanja in zapostavljanja in s svojim zgledom je blagodejno vplival na druge menihe. Po predstojnikovi smrti so ga izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot samostanski predstojnik je Ignacij ostal ponižen. Splošen ugled si je pridobil kot branilec svetih podob, kajti pobožno ljudstvo se je zgražalo nad njihovimi razbijalci.

Njegov ugled je bil tako velik, da ga je cesarica Teodora, ki je vladala namesto mladoletnega sina Mihaela, leta 847 predlagala za carigrajskega škofa in patriarha. Ignacij je to težko službo sprejel le zato, ker je želel koristiti Cerkvi. Veliko težav mu je povzročal cesaričin brat Bardas, ki si je lastil veliko vladarskih pravic, bil pa je pokvarjenec. Zavajal je tudi svojega nečaka. Zaradi spora z njim je bil Ignacij obtožen veleizdaje in pregnan na otok Terebint. Na prošnjo škofov se je Ignacij odpovedal patriarškemu sedežu, da bi rešil mir v Cerkvi. Za njegovega naslednika so izbrali Fotija, učenega in prebrisanega moža. Papežu Nikolaju I. je pisal, da se je Ignacij službi prostovoljno odpovedal in stopil v samostan. Papežu je kljub vsem Fotijevim zvijačam uspelo priti do resnice. Fotija je najprej odstavil, nato pa ga zaradi nepokorščine še izobčil in Ignacij se je lahko vrnil v Carigrad kot patriarh. Deset let je potem krmaril carigrajsko Cerkev po vse prej kot mirnih vodah. Umrl je 23. oktobra leta 877.