Lucijan in Marcijan (250)

26. oktober

Med mnogimi Lucijani, ki jih katoliška Cerkev časti kot svetnike in so bili povečini mučenci iz prvih krščanskih stoletij, je najbolj znan sv. Lucijan Antiohijski, teolog in mučenec (+ 312), čigar god obhajamo 7. januarja. Danes se spominjamo sv. Lucijana in petih drugih kristjanov, o katerih obstaja več martirologijev ali opisov njihovega mučeništva, ki pa se glede nekaterih podatkov med seboj razhajajo. Skoraj vsi kot kraj njihovega mučeništva navajajo mesto Nikomedijo v maloazijski pokrajini Bitiniji, soglašajo tudi, da so umrli med preganjanjem cesarja Decija (okoli leta 250), na smrt pa jih je obsodil prokonzul Sabin. Njihov spomin se je od vsega začetka obhajal 26. oktobra in tako je ostalo do današnjih dni.

Neko latinsko in neko sirsko poročilo o svetih mučencih, ki se jih spominjamo danes, poudarjata imeni Lucijan in Marcijan. Moža naj bi bila čarovnika, ki se pri izvrševanju svojega poklica nista ozirala na pravičnost in poštenost. Bila sta brezvestna sleparja. Spreobrnila ju je neka krščanska devica, ki jo z vsemi svojimi čarovnijami in sleparijami nista mogla začarati in odvrniti od njene zaobljube čistosti. Božja moč, ki jo je devica prejemala od Kristusa, je zmagala nad gospostvom vladarja teme – hudobnega duha, ki sta mu Lucijan in Marcijan služila. Sklenila sta, da bosta tudi onadva služila Kristusu. Ko je rimski upravitelj zvedel, da sta postala kristjana, ju je dal zgrabiti in pripeljati pred sodišče. Ves drugi del poročila govori o poteku tega zaslišanja. Lucijan in Marcijan sta jasno in odločno odgovarjala na vsa vprašanja prokonzula. Niso ju omajale niti njegove obljube, da ju izpusti, če darujeta rimskim bogovom, niti njegove grožnje z mukami in smrtno obsodbo. Pogumno sta šla v smrt. Po obeh poročilih se je to zgodilo 26. oktobra. Sirsko poročilo navaja kot kraj mučeništva Lucijana, Marcijana in njunih tovarišev Antiohijo, ki je bila tedaj velemesto rimskega cesarstva.

Cesar Decij je izdal odlok zoper kristjane, misleč, da bo rimska država trdnejša, če v njej obnovi staro državno vero – poganstvo. Toda cesar s svojim odlokom ni dosegel tistega, kar je želel. Preganjanje je trajalo manj kot poldrugo leto, kajti cesar Decij je poleti 251 padel v bojih z Goti in z njegovo smrtjo je bilo preganjanja konec. Notranji vzrok neuspeha tega preganjanja je bila velika zmota, v kateri je cesar živel: previsoko je namreč cenil moč poganstva, ni pa poznal življenjske moči krščanstva in ga je zato podcenjeval.

Ime Lucijan (pomeni 'svetel') pri nas ni posebno na gosto posejano; pogosteje ga slišimo na Primorskem in sicer tudi v italijanski obliki Lučano.