Vincenc in Sabina (umrla ok. 303)

27. oktober

Avilo, mesto v srcu Španije, je najbolj proslavila sv. Terezija Velika (ali Jezusova), cerkvena učiteljica in prenovi– teljica strogega karmeličanskega reda (njen god je 15. oktobra). Svetniški cvetovi so tod vzcveteli tudi v prejšnjih časih. Že v prvih krščanskih stoletjih so se prebivalci Iberskega polotoka, ki je bil tedaj del prostranega rimskega imperija, oklenili evangelija. Postal je vodilo njihovega življenja in zanj so bili pripravljeni tudi umreti. Med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (vladal je v letih 284–305), ki je bilo zadnje veliko preganjanje v rimski državi, so v Avili pričevali za Kristusa trije junaški mučenci: Vincenc ter njegovi sestri Sabina in Kristeta. Spominjamo se jih 27. oktobra, toda ime Kristete se na koledarjih pogosto izpušča.

Ti sveti mučenci iz Avile spadajo, kot rečeno, med tiste španske mučence, ki so žrtvovali svoje življenje za vero v času najbolj krvavega preganjanja kristjanov, ki ga je sprožil odlok cesarja Dioklecijana 23. februarja leta 303. Preganjanje je trajalo celo desetletje in je bilo zlasti neusmiljeno na zahodu rimskega cesarstva, kjer je kot Dioklecijanov sovladar gospodoval okrutni Maksimin Daja. Namen preganjanja je bil: iztrebiti krščanstvo in vzpostaviti versko enotnost v državi, da bi se velikanski imperij, ki so mu od vseh strani grozila nova, mlada ljudstva, mogel uspešno braniti pred njimi. Toda rimska država je bila moralno na tleh, zato je takšni ukrepi, kot odloki zoper kristjane, niso mogli ozdraviti.

Po zelo starem izročilu, ki se je ohranilo med krščanskim prebivalstvom osrednjega dela Španije, so okoli leta 305 prišli v Avilo iz mesteca Ebura južno od nje trije kristjani, ki jim je uspelo uiti preganjavcem. To so bili Vincenc in njegovi sestri Sabina in Kristeta. Kristjanom v Avili so pripovedovali, kaj se jim je bilo zgodilo. Kot mnogi kristjani, tudi Vincenc ni hotel žrtvovati malikom in po božje častiti vladarja. Zato so ga vrgli v ječo. Toda njegova plemenita osebnost je napravila tako silen vtis na stražarje, da so se mnogi od njih spreobrnili h krščanstvu. Vincencovima sestrama Sabini in Kristeti so pomagali, da sta brata rešili iz ječe. Vsi skupaj so pobegnili v Avilo. Toda preganjalci so prišli za njimi, jih prijeli in okrutno mučili: bičali so jih, jih obglavili in njihova trupla razčetverili, potem pa jih vrgli v divjino zunaj mesta, da bi jih požrle zveri. To se je zgodilo 27. oktobra leta 306.

Toda zveri se krvavim ostankom svetih mučencev niso mogle približati, ker jih je varovala velikanska kača, katere bivališče je bilo v tistem skalovju. Neki bogat Jud iz Avile, ki je kristjane smrtno sovražil, je šel pogledat, kje so trupla, da bi jih onečastil. Tedaj pa se mu je tista kača– varuhinja ovila okoli telesa. Jud je v tem videl božjo kazen za svoje podle naklepe. Skesano je obljubil, da postane kristjan in kača ga je takoj izpustila iz objema.

Legenda ve dalje povedati, da je spreobrnjeni Jud na tistem kraju postavil cerkev, posvečeno svetim mučencem, ki je bila zelo preprosta stavba, kajti to so bili še časi preganjanj. Kasneje je tam zrasla mogočna bazilika sv. Vincenca, ki jo danes obiskovalci Avile občudujejo kot eno najlepših cerkva tega mesta. Grajena je v romanskem slogu, ki je bil vodilen v 12. stoletju.

Na današnji dan poleg redkih Vincencev (zavetnika večine le-teh sta bolj sv. Vincencij, diakon – 22. januarja ali sv. Vincencij Pavelski 27. septembra) godujejo Sabine; drugi obliki tega imena sta Savina in Savka.