Terezija Deteta Jezusa (1873-1897)

1. oktober

Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati današnje godovnjakinje Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Pa je Bog njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla v nežni mladosti, od sedmih deklic jih je pet izbralo redovniški poklic: štiri so bile karmeličanke, med njimi tudi Terezija; ena pa je vstopila v družbo sester Marijinega obiskanja. Vse so dočakale visoko starost – razen Terezije. Bile so skromne in preproste; med drugim se niso hotele udeležiti slovesnosti, ko je bila njihova najmlajša sestra leta 1925 v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno razglašena za svetnico. Teče postopek, da bi med blažene in svetnike uvrstili tudi njene vzorne starše.

Oče naše svetnice Louis Martin je bil po poklicu urar. Naselil se je v Alengonu, mestu v Normandiji, kjer je spoznal osem let mlajšo Zelie Guerin, ki je imela čipkarsko delavnico, njena želja pa je bila, da postane redovnica v družbi usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1858 sta se poročila in nadaljevala vsak svojo obrt. Leta 1860 se jima je rodila prva hčerka Marija.

Devetemu otroku, ki je prišel na svet 3. januarja 1873. sta pobožna starša dala ime Francoise–Therese (Frančiška Terezija), vendar jo bodo vedno klicali le Therese ali Petite Therese (Mala Terezija).

Ko je bila mala Terezija stara kaka dva meseca, je zbolela in zaskrbljena mati jo je poslala v oskrbo pestmi na deželo, kjer je punčka okrevala. Leta 1877 je mama Zelie umrla za rakom. Ob smrti je svojo družino priporočila v varstvo svojemu bratu, lekarnarju v mestu Lisieux, zato se je vdovec Louis nekaj mesecev pozneje s svojimi petimi hčerkami preselil v Lisieux, kjer se je naselil v ljubki pristavici, imenovani Les Buissonets (Gričevje). V tej hiši je zorel redovniški poklic Terezije in še prej njenih sester. Konec maja leta 1887 je petnajstletna Terezija svojemu očetu razodela željo, da bi vstopila v karmeličanski samostan, v katerem sta že bili njeni sestri Pavlina in Marija. Oče je bil takoj pripravljen ustreči želji svoje 'male kraljice', kakor je rad imenoval svojo najmlajšo hčerko. Z njo se je boril, da bi prišla v samostan. Po pravilih strogega karmeličanskega reda ne sme v samostan nihče pred izpolnjenim dvajsetim letom – Terezija pa jih še petnajst ni imela! Terezija je sklenila poskusiti vse, da se ji vrata Karmela odpro. Šla je celo k papežu Leonu XIII., ki ji je dejal: »Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.« 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer sta jo že čakali dve sestri. Petnajstletna redovnica je bila svojim redovnim sestram zgled v vseh krepostih. V samostanu je preživela devet let pod imenom 'sestra Terezija Deteta Jezusa'. Zadnja štiri leta je bila voditeljica novink, s katerimi je imela zanimive pogovore o redovnem življenju.

Na veliki petek, 2. aprila 1896, je prvič izkašljala kri. To je bil jasen znak jetike, ki je bila do konca prejšnjega stoletja praktično neozdravljiva bolezen. Terezijo je čakalo še osemnajst mesecev hudega telesnega in duševnega trpljenja, kajti umrla je šele 30. septembra 1897. Točno leto dni po smrti so bili objavljeni njeni zapiski – slovita Povest duše. Glavna misel te knjige je: k Bogu pridemo po poti duhovnega otroštva. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa dve leti pozneje; tedaj je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.